Med zvoki eksplozij in siren je rodila v vlažnem in mrzlem zaklonišču

V petek, 25. februarja, drugi dan vojne v Ukrajini, je bila Viktoria zelo živčna. V okolici Kijeva so slišali eksplozije. "Molila sem, da bi spoznala sina. Začela sem pospravljati vse v svoji hiši, se pripravljati na otroka in tudi ko sem začela čutiti bolečino, nisem mogla verjeti, da bom rodila med vojno," je za spletni portal The Guardian novinarki Jem Bartholomew povedala Viktoria.

Z možem sta se odpravila v porodnišnico. Zaradi zvokov eksplozij sta bila med vožnjo prestrašena, poleg tega sta morala na črpalki v vrsti čakati 30 minut, da sta lahko natočila gorivo.

"Vozila sva se skozi Kijev in bil je prazen – tako praznega mesta še nisem videla. Slišali smo zvok siren. Bilo je strašljivo, kot v filmu."

Kljub temu je skušala ostati pozitivna. Ko sta prispela v bolnišnico, so bile vse luči ugasnjene, saj se je bolnišnično osebje balo bombardiranja. Zdravnica ju je odpeljala v udobno in barvito sobo. Toda čez dve uri so se v mestu začele oglašati sirene. "Bilo je zelo glasno. Nerealno je bilo pogledati skozi okno in videti vso lepo gotsko arhitekturo in slišati sirene."

Med nosečnostjo se je z vadbo in tečaji pripravljala na to, da bo porod nežen, prijeten. Ni bilo tako. Odpeljali so jo v bombno zaklonišče. Ljudje so panično začeli hiteti na varno. Zaradi bolečih popadkov ni mogla obleči niti hlač. Ko so vstopili v zaklonišče, so bili vsi pretreseni: zaklonišče je bilo zgrajeno v sovjetskih časih in ni bilo vzdrževano. Razpadalo je, bilo je mokro in mrzlo.

Viktorio in njenega moža so odpeljali v majhno sobico, ki je bila od glavne sobe, kjer je bilo 50 ljudi, ločena samo s kopalniško zaveso. V prostoru je bil samo ginekološki stol, druge medicinske tehnologije ni bilo. Upala je, da se bodo kmalu vrnili v bolnišnico.

Potem pa ji je odtekla voda. Zdravnica jo je pregledala in rekla: "V redu, to bomo naredili tukaj, prenevarno je čakati." Viktoria je zaupala svoji zdravnici, ni je bilo strah, želela je samo, da bi v naročju čim prej držala svojega sina in da bi se bolečine nehale.

"Tako sem bila vesela, ko sem videla svojega sina Fedorja. S svojimi črnimi lasmi je bil videti kot majhna kopija mojega moža, ki je prerezal popkovino. Ko sem držala Fedorja, je bil zelo topel. Čutila sem ljubezen in čisto srečo in vse te mistične občutke."

Ko je v zaklonišču v naročju držala svojega sina, mu je rekla: "Srečo imaš, edinstven si, rojen si v Ukrajini, ti si novi Ukrajinec."

Viktoria upa, da bo njen sin to vojno doživel samo iz zgodb, da nikoli ne bo občutil, kako je v resničnem življenju. Kljub vojni je Fedor v njihov dom prinesel veliko ljubezni, sreče in prijaznosti.

Skupaj z njegovo družino tudi mi upamo in molimo za mir.