Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 29. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Odkomentiral je slovenski olimpijski kolajni in nemo obsedel. “Nepozaben občutek!”

miha mišič

Fotografija je last Mihe Mišiča

Lojze Grčman - objavljeno 04/03/22

Gospod, ki je slovenske olimpijske uspehe dejavno pospremil iz prve vrste. Moške skrivnosti odstira športni komentator Miha Mišič

Njegov glas in obličje vsekakor poznate. Miha Mišič kot športni komentator in novinar nacionalne televizije številne največje dogodke spremlja že vrsto let. Košarka, kolesarstvo, smučarski skoki sestavljajo njegov ožji športni delokrog. Poročal je tudi z olimpijskih iger v Pekingu, kjer je zmrzoval, trepetal za akreditacijo, se navduševal nad uspehi in v stanju pozitivnega šoka obmolknil, ko sta slovenski skakalki pristali na zmagovalnem odru.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Za zdaj nam nekako uspeva. Je pa res, da je v današnjem tempu življenja včasih težko. Hvala Bogu imamo babici in dedija, strica in teto, ki lahko priskočijo na pomoč, če je kdaj kriza. Včasih se je treba čemu odpovedati, recimo kakšnemu daljšemu sprehodu, ki bi ga vsi potrebovali, ampak če ne gre, ne gre! Kljub temu bi, če bi moral prešteti, ugotovil, da je več prijetnih kot neprijetnih.

Kako vam kljub nestanovitnemu športnonovinarskemu urniku uspeva ohranjati ljubeč zakonski odnos in skrbno očetovstvo?
Uf, to je največji izziv. Urnik je, blago rečeno, nenavaden. Kar se tiče partnerske zveze, so bili tudi bolj temni časi, a z medsebojnim razumevanjem se da to prebroditi. Potrebne je veliko potrpežljivosti, posebej moja soproga jo je v tem času pokazala zelo veliko, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Hkrati upava, da bo enkrat lažje.

Pa saj se mi zdi, da vsi tako delamo. Pri očetovstvu se še malo bolj trudim, da bi otroci imeli zaupnika, nekoga, ki jih nikoli ne pusti na cedilu, ki drži obljube. Želim si jim pokazati, da jih imam rad in da mislim nanje. Vedno tudi vedo, kam grem in kdaj pridem, včasih naredimo odštevalnik do mojega prihoda domov, vedo, kje me ujamejo, kako in kdaj se lahko slišimo. Skratka, tudi če sem odsoten, vedo, da se bom ob neki dogovorjeni uri oglasil in bom vsaj na daljavo z njimi.

Moške skrivnosti

Moške skrivnosti smo na Aleteii poimenovali rubriko za klene fante in gospode. Objavljamo jo vsak drugi petek. Tule najdete vse epizode.

Kje in kdaj sta bila z ženo na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Na prvem zmenku sva bila z rolerji po Ljubljani. Zdelo se mi je, da bi takrat študentko Fakultete za šport očaral z nečim športnim. Malo sva se vozila po Ljubljani, od Plave lagune do Rakovnika in Trnovega … Lepa tura. In se ustavljala po lokalčkih. Hm … Moram prav razmisliti, ali sva se kdaj pogovarjala o tem, ali ji je bilo prelomno všeč.

Najbrž ji je že bilo. Na zadnjem zmenku pa sva bila pred nekaj dnevi. Letos sva bila za valentinovo narazen in je žena organizirala razvajanje ter nato kosilo v enih od slovenskih term. Bilo je res lepo in uživala sva kot že dolgo ne. Ko so otroci majhni, je težko najti trenutek za zmenek, ampak ugotovila sva, da to potrebujeva. Poskušava si vzeti čas, ki je samo za naju. Pa čeprav to pomeni samo pol ure družabne igre.

Vtisi z olimpijskih iger so še zelo sveži. In ne moremo drugače zastaviti vprašanja kot: kakšni so vaši občutki po njih? In kakšni so bili na njih?
Gotovo eden mojih najtežjih projektov. To so bile sicer moje prve zimske olimpijske igre, ki sem jih spremljal na prizorišču, pred tem sem bil dvakrat na poletnih. Ampak tako ekstremnih razmer pa nisem doživel nikjer! Pred igrami sem bil v velikem stresu, saj se je koronavirusna bolezen v Sloveniji širila izjemno hitro. Nisem hotel zboleti in sem bil zato precej previden.

Po drugi strani je narava mojega poklica taka, da sem veliko v stiku z ljudmi. Moram pa povedati, da sem v nekem trenutku, kakšnih sedem dni pred odhodom, začutil, da ne bom zbolel in da bom izpeljal projekt. Zanimivo, kajne. Tudi celotne igre so bile v znamenju večnega čakanja na rezultate testiranja za covid. Testirali so nas vsak dan in potem je bilo nekje v ozadju to čakanje na rezultate, ki pa jih tako ali tako nisi prejel. Samo če je bil test pozitiven, potem so te pa takoj poklicali in si se moral izolirati.

Jaz tega k sreči nisem doživel, a strah je bil ves čas prisoten. Ko so se igre končale, sem začutil olajšanje.

Kaj pa športna plat?
Kar se pa tekmovalnega dela tiče, je bilo pa nepozabno. Kaj takega si nismo predstavljali niti v sanjah. Lahko povem, da smo v športnem uredništvu TV Slovenija pred igrami organizirali tekmovanje v napovedi števila in žlahtnosti kolajn, in ko sem videl, da je Urban Laurenčič napovedal sedem kolajn, se mi je zdelo, da je sanjač. Zdaj vidim, da je bil vizionar.

Igre mi bodo ostale v lepem spominu. Ko se oziram nazaj, se mi zdi, da so Kitajci, kljub res težkim razmeram, organizirali dobre igre. Bilo je nelagodno, na primer, ko so nas zaprli v mehurčke, je bilo gibanje zelo omejeno, gostinska ponudba, trgovine in ostalo znotraj tega območja pa na zelo nizki ravni. Ampak očitno se je tudi tako dalo.

Prav gotovo je bilo nepozabno spremljati štiri slovenske skakalne kolajne popolnoma od blizu, praktično iz prve vrste. Lahko delite prigodo, dve iz zakulisja?
V zadnjem času se sicer na prizorišča vračajo navijači, tudi na Kitajskem so bili, a strogo odmerjeni! Kljub temu to ni bilo vzdušje, kot smo ga bili vajeni. Zato se, kot pravite “iz prve vrste”, vse še toliko bolje vidi in sliši. Slišal sem vse mogoče vzklike po doskokih – tako veselja kot razočaranja.

Anekdota, ki jo imam z ženske posamične tekme pa je, da se v resnici ne spomnim zadnjih petih nastopov v finalu. Šele ko sem pogledal posnetek za nazaj, sem slišal, kaj sem govoril. Izliv čustev je bil povsem spontan in nenačrtovan. Takih stvari se tako ali tako ne da načrtovati. Spomnim se tudi, kako sem po prenosu, ko je Jelko Gros že zapustil komentatorsko mesto, samo obsedel. Nič nisem mogel dati iz sebe.

miha mišič

Ne glasu, ne misli, ničesar. Zato sem kar dolgo sedel na tistem stolu in čakal, da se vrnem. Dobesedno tako! Nepozaben občutek, upam, da ga še kdaj doživim. In pa mogoče druga prigoda, ki pa je bolj zabavna zdaj kot takrat: s snemalcem Vidom sva se odločila, da bova za prispevek o mrazu poskušala posneti kaj več kot samo olimpijske objekte. Tako sva vozniku pokazala, kam želiva, in naju je peljal. Peljali smo skozi zadnjo zapornico in se ustavili ob nekem hotelu. V trenutku so prišli trije policisti in takoj začeli z: “No, no, no …” (Ne, ne, ne …).

Glasno so začeli poročati v svoje vokitokije, midva sva spraševala, kaj zdaj, in so samo nakazali, naj čakava. Zunaj, pri ‒20. Potem sta prišla še dva policista in vsi so se odmaknili kakšnih 50 metrov. Midva pa še kar čakava. Po kakšne pol ure ali malo več se najin šofer začne res glasno prerekati s policisti, kričijo drug na drugega, kakšnih pet minut … Glavni policist, tisti, ki naju je ogovarjal, nato samo odide, šofer pa nama namigne, naj se usedeva v avto in smo šli. 

Naj povem, da me je čez 30 minut sodelavka, ki koordinira naše delo na projektih, poklicala in je že bila seznanjena z vsem. “Akreditacijo imata?” “Imava!” “OK!” Akreditacija je moja viza, moj potni list, vstopnica ter glavni in edini dokument, s katerim lahko opravljam svoje delo. Priznam, da sem se še ves dan tresel, kaj bo.

Katera slovenska olimpijska zgodba se vas je najbolj dotaknila?
Gloria Kotnik! Mislim, da ni športnega navdušenca v Sloveniji in širše, ki ne bi simpatični mladi mamici privoščil tega uspeha. Ampak to so olimpijske igre. Veliko debelih knjig s takimi zgodbami je že napisanih.

Vajeni ste potovati po svetu, a zaradi covida in mraza so bile te igre res poseben izziv. Kaj vam je na Kitajskem delalo največje preglavice in s čim ste opravili lažje od pričakovanj?
Največje preglavice sem imel z omejitvijo gibanja. Niti 50 metrov se nisi smel sprehoditi. Če povem malo drugače: če sem se moral premakniti, pa čeprav samo za 50 metrov, sem se moral peljati z avtobusom. Ampak Kitajci so znani po svoji “ubogljivosti” in se pravil držijo še bolj natančno, kot je napisano. Kaj se mi je zdelo lažje, pa ne morem reči, saj je bilo tako veliko omejitev, da se mi je sprva vse zdelo zelo zahtevno, nato pa se navadiš. Mogoče samo to, da mi ni bilo treba šofirati. Tega pa res ne bi.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da ne moremo poskrbeti sami zase. Da si ne znamo sami skuhati, oprati in zlikati. Da ne moremo sami skrbeti za otroke, jih nahraniti, dati spat in podobno.

miha mišič

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Igranje košarke. Takrat se najbolj sprostim, takrat sem jaz jaz. Na igrišču smo vsi enaki. OK, nekateri bolje zadenejo, drugi bolje podajajo, tretji so dobri rezervni igralci. Ampak to je ekipa, ki se bo zavzela za vsakega.

“Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?”
… vidim, da otroci sprejmejo moje ideje in jih razvijejo. Neverjetno je, kako že majhni otroci lahko presežejo omejenost svojih staršev. Meni se zdi list papirja samo list papirja. Otrok pa iz tega lista papirja naredi čudež.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Potrpežljivost, sočutnost, sprejemanje. Posameznik lahko sicer naredi nekaj, a bo to kratkega dosega. Samo s skupnimi močmi lahko naredimo nekaj res pomembnega. Berem o ljudeh, ki imajo veliko denarja in zato pozabijo na sočloveka. Ker lahko vse kupijo, jim ni mar za človeka poleg njih.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Veliko dogodkov. V zadnjih letih se največ ukvarjam z razmišljanjem o tem, zakaj mi življenje pošilja določene ljudi, preizkušnje. Če sem še bolj natančen, zakaj spoznavam močne ženske. Karakterno močne, s čvrstimi stališči in izdelanimi mnenji. Razmišljujočimi, sposobnimi, včasih odbitimi. In to potem vpliva na moje dojemanje sveta. Včasih opazim, da si določene stvari razlagam popolnoma napačno ali pa drugače, če hočete.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
S samoto. Čeprav sem po naravi družaben človek, pogosto potrebujem samoto. Takrat predelujem dogodke. Razmišljam in se sprašujem, iščem rešitve. Včasih mi kdo razlaga o stvareh, o katerih sam ne vem nič. Pa poslušam, nato berem o tem, predelujem. Včasih izluščim bistvo in takrat doživim hevreko. To sicer ne pomeni, da potem o tem ne razmišljam več. Pogosto se zgodi, da določeni dogodki s seboj nosijo več sporočil, ki jih odkrijem šele kasneje.

Tags:
družinaMoške skrivnosti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.