Mario Zrakić je hrvaški frančiškan, ki trenutno deluje v Sloveniji. Pri šestnajstih letih se je odločil, da se pridruži redu frančiškanov, saj ga je navdušilo življenje in delo svetega Frančiška.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
V Zagrebu je končal prvo stopnjo študija teologije, nato pa je začutil, da ga Bog kliče tudi prek glasbe. Vpisal se je na magistrski študij sakralne glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
V Ljubljani je med drugim do nedavnega kot pevec in duhovni asistent sodeloval pri zboru MPP in tudi drugih zborih. Prevzel je tudi funkcijo zborovodje Študentskega zbora sv. Stanislava, s katerim je v januarju uspešno opravil svoj magistrski koncert, v katerem je predstavil bogat repertoar slovenskih in tujih božičnih pesmi.
Kako ste na vero in Boga gledali kot otrok?
Težko odgovorim na to vprašanje. Odraščal sem v tradicionalni katoliški družini, kjer je bila vera bolj obveza in folklora kot pa osebni odnos z Bogom. Vedno sem bil veren, ampak globokega odnosa ni bilo.
Šele ko sem bil star 15 let, je cela družina doživela nekakšno spreobrnjenje. Je pa res, da sem vedno čutil Gospodovo prisotnost in sem ga iskal, čeprav se tega nisem vedno zavedal.
Zakaj ste se odločili ravno za red frančiškanov? Kaj vas navdihuje pri svetem Frančišku? Sta si v čem morda podobna?
Bil sem član Frančiškove mladine (Frame). Kot petnajstletnik sem se torej pridružil Frami, vendar bolj iz želje po potovanjih. Ampak Bog je počasi deloval. Tako sem obiskal Assisi in druga frančiškanska svetišča ter veliko bral o svetem Frančišku.
Navdušila me je njegova enostavnost, iskrena ljubezen in ponižnost. V vsakem bitju je videl Jezusa in v vsakem trenutku je hotel slaviti Boga. Z velikim spoštovanjem je častil Marijo, ljubil je Cerkev kljub vsem njenim napakam.
Zares je želel pomagati vsem ljudem, da bi prišli v raj. Vse to je imelo močan vtis name, zato sem se pri šestnajstih letih odločil slediti Jezusu, kot je to počel sveti Frančišek.
Zdaj, a sva si podobna? Pravijo, da sva, ker sem suh in ker imam relativno dolgo brado, haha. 😊
Se pa trudim biti bolj podoben njemu, seveda ne fizično, ampak poskušam svoje življenje dati Kristusu tako, kot je to naredil on.
Odraščali in živeli ste v Slavoniji. Kaj je bil razlog, da ste prišli v Slovenijo?
Pred prihodom v Slovenijo sem pet let živel zunaj Slavonije. Kot frančiškan sem imel postulat v Samoborju, noviciat v svetišču Trsat na Reki in tri leta juniorata v Zagrebu. Med tem časom sem v Zagrebu diplomiral iz teologije. Potem sem se preselil v Ljubljano, ker sem vpisal študij sakralne glasbe na ljubljanski Akademiji za glasbo.
Izbral sem študij na ljubljanski Akademiji, ker mi je bil všeč tukajšnji princip študija, predvsem možnost modula zborovskega dirigiranja na magistrskem študiju. Želel sem se tudi naučiti nov jezik in spoznati novo kulturo, nove prijatelje, dobiti nove izkušnje.
Kakšno je življenje v Sloveniji? Vas je po prihodu kaj še posebej navdušilo? Nad čim ste bili presenečeni?
Imel sem se zelo lepo! Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na mentaliteto. Tudi jezik mi je na začetku predstavljal velik izziv, saj se nikoli nisem zadovoljil s povprečnostjo, ampak sem se imel željo zares naučiti slovensko.
Največ opravka sem imel z dvojino. Dokaj hitro sem se naučil slovničnih pravil dvojine, v vsakdanjem življenju pa mi jo je bilo težko uporabljati, ker so bili moji možgani naravnani na množino, ko gre za dve osebi/stvari.
Navdušila me je razvitost zborovskega sveta. Bil sem impresioniran nad dobrimi zbori, dirigenti in številčnostjo pevcev in zborov. Zato sem vesel, da sem izbral Slovenijo za svoj študij. Niti ne morem prešteti, v koliko zborih sem pel, kje sem imel nastope in koliko krasnih ljudi sem spoznal!
Česa želite kot zborovodja naučiti svoje pevce?
Želim jim pokazati bogastvo repertoarja zborovske glasbe, moč glasbe in emocij, ki jih glasba lahko prenaša tako na poslušalce kot tudi na izvajalce. Želim pa tudi, da vsak pevec izkusi socialni aspekt zborovskega petja, in sem vedno zelo vesel, ko vidim pevce, kako z vaje odidejo z nasmehom, čeprav so prišli utrujeni in morda zaskrbljeni.
Kljub epidemiji ste januarja uspešno opravili magistrski koncert. Kako so bile videti priprave? Kako vam je uspelo kljub vsem razmeram?
Hvala Bogu, šlo je boljše, kot sem mislil, da bo! PCT-pogoji so nam omogočili, da sploh imamo vaje in koncert. Cel zimski semester smo vsak teden pridno vadili, imeli smo tudi en vikend intenzivnih vaj.
Pred koncertom je bilo malo kaotično, saj je različica omikron postala dominantna in je veliko ljudi zbolevalo. Na primer, moj brat je imel korono in ni mogel priti na koncert … Kar zadeva same pevce, so na koncu manjkali le štirje, saj so bili v karanteni. In kolikor vem, ni bilo nobenih okužb zaradi koncerta, hvala dragemu Bogu!
Na koncu sem zelo vesel, da moj magistrski koncert ni bil v kar eni dvorani, ampak v cerkvi, Božji hiši, in smo skupaj slavili božič, rojstvo našega Kralja. Druga stvar, ki mi je bila zelo pomembna, je ta, da je bila moja družina lahko zraven, čeprav brez brata, kar se je na trenutke zaradi korone zdelo nemogoče.
Če bi morali izbrati eno, katera pesem je najlepši poklon Bogu?
Uh, zelo težko vprašanje. Mislim, da je vsaka skladba, ki je iskreno napisana (ali zapeta ali zaigrana), najlepši poklon Bogu. Pogosto se sliši, če je v ozadju izvedbe tudi iskrena vera ali pa samo točno zapete note.
No, če bi moral izbrati, imam trenutno v mislih skladbo The Deer’s Cry. Skladatelj Arvo Pärt je uglasbil staro irsko molitev in res čutim, da ni napisal kar nekih not, ampak da je skladba sad njegove vere in molitve.
Katera misel iz Svetega pisma vas še posebej nagovarja?
Nagovarja me 139. psalm, še posebej delček “Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.” (Ps 139,13-14)
Prvič, spominja me, kako je vsak od nas ustvarjen po Božji podobi, enakovreden in čudovit. Vsi smo poklicani za svetost, vendar na različne načine, in Bog ima načrt z vsakim od nas. Ta psalm me dviguje takrat, ko padem: ja, sem grešen, ampak Bog me ima še vedno rad. Drugič, ta psalm me tudi vrže nazaj na tla, ko preveč “vzletim”. Spomni me, da je vse, kar imam, od Boga, in zato poskušam svoje talente, še posebej glasbene, nameniti Bogu.
Kakšni so vaši načrti? Kje se vidite v prihodnjih nekaj letih?
Pri redovnikih je tako, da imamo poglavarje in seveda zaobljubo pokorščine, tako da ne poskušam preveč načrtovati. Vsekakor se vidim v zborovskem svetu. Kje in na kakšen način – se prepustim Božji previdnosti. 😊
