Ko je kakšen otrok zdoma, mi včasih kdo reče: “Oh, pri vas se pa gotovo nič ne pozna, da ga ni.” A to je daleč od resnice, saj se čisto vsaka odsotnost pozna – tako pri mizi kot v kopalnici, kot tudi v živahnosti in v dinamiki med otroki. Odsotnost otroka se pozna, ne samo, ker ga fizično ni (kar je včasih, priznam, tudi blagodejno za ušesa), a otroka preprosto pogrešam.
Menim, da bi ga pogrešala tudi, če bi imela bistveno več otrok. Nikakor se ne strinjam s tem, da je v veliki družini “eden gor ali dol”. Čeprav je lahko izrečeno v šali, pa se v tem odseva miselnost, da je otrok potrošniška roba, torej nadomestljiv in brez posebne vrednosti.
Naslednje misli niso moje, se me pa močno dotikajo: Za vrednost sester ali bratov – vprašaj nekoga, ki jih nima … Za vrednost desetih let – vprašaj zakonca. Za vrednost štirih let – vprašaj maturanta. Za vrednost enega leta vprašaj študenta, ki je na izpitu padel. Za vrednost enega meseca vprašaj mater, katere otrok se je rodil prezgodaj. Za vrednost enega tedna vprašaj založnika tedenskega časopisa. Za vrednost enega dneva vprašaj zaljubljene, ki čakajo na to, da se vidijo. Za vrednost ene minute vprašaj nekoga, ki je zamudil svoj vlak, avtobus ali pa letalo. Za vrednost ene sekunde vprašaj osebo, ki je preživela nesrečo.
Torej, za vrednost otroka vprašaj nekoga, ki ga je izgubil. Vsi ostali pa se moramo še kako zavedati, da ni nihče samoumeven. Kaj o pozabljivosti oz. pomenu otrok pravi Sveto pismo? V Prvi Samuelovi knjigi beremo na primer o Ani, ki je bila nesrečna, ker ni mogla imeti otrok. Potem pa je zanosila in to je zapisano z besedami: “Gospod se je je spomnil.”
Prerok Izaija pravi: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.” In po preroku Jeremiju beremo: “Ali je Efrájim moj dragi sin ali otrok ljubljenček? Kadar koli mu zagrozim, se še in še spomnim nanj. Zato moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim.” In sveti Pavel nam je svetal zgled, kako naj ravnamo v odsotnosti nekoga, ki ga imamo radi kot lastnega sina, saj je Timoteju napisal ganljivo pismo: “Hvaležen sem Bogu, ki mu služim s čisto vestjo kakor moji predniki, ko se te neprenehoma, noč in dan spominjam v svojih prošnjah. Kadar se spomnim tvojih solzá, si silno želim, da bi te videl, da bi me navdalo veselje.”
Naj tudi naši otroci vedo, da jih doma z veseljem pričakujemo – tudi če nas je za polno omizje.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
