Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2).
Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.
Laž skušnjave
Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekrije in preglasi vse ostalo, vsa prepričanja in vrednote, pač verjamemo. In zagrizemo. In smo potem, ko si ustrežemo, samo še bolj lačni, to je težava, nismo zadovoljni, ker si želimo samo še več. Ko gre za želje, ni človeku nikoli dovolj. To kaže, da skušnjava ne ponuja rešitve, pahne nas marveč v neskončno nezadovoljstvo. Ker v resnici hrepenimo po nečem drugem kot po tistem, s čimer gasimo svojo žejo.
Zato ni težava v tem, da skušnjavi kdaj podležemo, ah, saj smo samo slabotni ljudje, problem je, če se iz svojih napačnih izbir ničesar ne naučimo, če ne sprevidimo, da je tisto, o čemer nas skušnjava prepričuje, da bomo zadovoljni, ko bomo izbrali sebe in svoje želje, ena sama velika laž, njen tvorec je pač hudič, oče laži. Če pa razmišljamo o njej, bomo uvideli, da gre pri skušnjavah za izbor življenjske smeri, za boj, v katerem se odločamo, za koga bomo porabili svoje življenje. Jaz ali ti, to je tu vprašanje. Vprašanje, ki vznika ob vsaki skušnjavi, in na njem se odloča naše življenje.
Več od kruha
Zato so skušnjave tako zelo pomembna stvar, srce se ne vznemiri ob nepomembni stvari, če smo pripravljeni ob njih moliti in premišljevati, bomo razumeli, katere so naše resnične želje in hrepenenja, tudi naše vrednote, predvsem pa bomo dojeli, kaj je pravi odgovor nanje. Jezus, ki je bil v puščavi “poln Svetega Duha” (Lk 4,1), je na svoje skušnjave odgovoril tako, da je izbral nekaj težjega, tisti “več” od kruha, torej svojih želja, zavestno se je odločil, da bo služil Bogu, Drugemu, ki povzema vse druge, vsak “ti” njegovega življenja. Ker nas v resnici ne hrani, osrečuje tisto, kar se nam zdi udobno in koristno, ampak tisto, kar je prav. To pa je nekaj težjega od delanja kruha iz kamnov, je premagovanje samega sebe, da bi izbral drugega.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 9.
