Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Možu sem postavila ultimat: Ali Eksodus ali jaz!

PRAY

Pixel-Shot | Shutterstock

Agata Hren - objavljeno 13/03/22

Žensko doživljanje moževega posta v okviru programa Eksodus 90

Tole kolumno sem v glavi začela sestavljati že pred enim tednom pod tušem, besna tako, da se je voda sproti uparjala. Moj mož se je letos vključil v Eksodus 90, duhovni izziv za moške, ki traja 90 dni in se konča z veliko nočjo. Mislim, da je o izzivu vedel le to, da se je treba tuširati z mrzlo vodo in da ne sme piti kave z mlekom. Ko sem sprva slišala, da se je odločil, da se bo pridružil temu izzivu, sem bila presrečna! Sama sem slišala, da je nujna redna molitev. Moj mož bo končno molil, ne da ga moram sekirati, ker ne moli dovolj (za kar, priznam, sploh ne pomaga, tako da vam tega ni treba preizkušati doma!).

Dva tedna sta minila in visokoleteči načrti so se manifestirali v mojem snovanju zlobnih načrtov pod tušem: “Mu bom že pokazala! Naj se gre s tem svojim Eksodusom nekam solit. Važno, da mu vse fino uspeva, da zvečer pokljuka čim več tistih ikonic na telefonu, kaj ga briga zame in za familijo …”

Nekaj tednov pozneje sva (na srečo!) še vedno poročena. Nimam več načrtov z ultimati v smislu: “Ali Eksodus ali jaz!”, imam pa nekaj kar prizemljenih ugotovitev, ki bi jih rada podelila.

Eksodus zajame celo družino

Čeprav naj bi bil to izziv za moške, sem v prvih tednih občutila veliko obremenitev tudi sama. V družini se ne moremo pretvarjati, da se stvari, ki jih doživlja en član, ne dotikajo drugih. Smo nevidno povezani in notranje doživljanje starša in moža močno vpliva na celotno vzdušje naše družine. Naenkrat se je moj mož prelevil v svojega zoprnega dvojčka. Ves čas je bil lačen – in ko je v naši družini kdo lačen, je res ful drugačen (beri: res zelo tečen). Zdelo se mi je, da se vse vrti samo okrog hrane. Jedilnik sem sestavljala za en teden naprej, da se slučajno ne bi zmotila in še ob sredah pripravila mesa. Potem sem morala paziti tudi, da je bil na ta dan naš skupni obrok res kaloričen, ker je to njegov zadnji obrok (izziv vključuje omejitev na tri obroke na dan).

V svoj dan je moral vključiti še eno uro molitve ter trikrat na teden visokointenzivno vadbo. V že tako ali tako prenatrpanem urniku, ki smo ga živeli, mu seveda ni z lahkoto uspevalo. Enkrat je lovil jutranjo molitev, drugič mu ni uspelo zjutraj in se je trudil zvečer, vmes seveda trikrat zadremal, v četrto se je že kar naslonil in na kavču zaspal. Vadbo je stisnil nekam med večerno pospravljanje ali jutranjo norijo, ko je bilo treba pravočasno od doma. Ker nam to seveda ni uspelo, smo dan redno začenjali s prepirom.

Namesto organiziranosti kaos

Nadejala sem se večje organiziranosti družinskega življenja, dobila pa sem še večji kaos in moža, za katerega nimam pojma, kdaj mi bo na voljo – tak, kot je, sproščen in brezskrben, in ne v krču, ker do mene čuti dolžnost, a ve, da še ni opravil potrebne molitve ali vadbe. K temu dodajmo še nekaj res napornih dni, skozi katere sem šla sama, in mislim, da me marsikdo lahko razume, da sem imela vsega DOVOLJ! Tudi jaz potrebujem nekoga, ki me bo ujel, ko bom imela vsega preveč, a kaj, ko je imel moj mož dovolj dela sam s sabo in izzivom, v katerega se je zapletel …

Potem je resno počilo, zjokala sem se pred vhodnimi vrati, snovala maščevalne načrte pod tušem in se pritoževala kolegici. Ko sem obkljukala vse korake omenjene rutine pri prepiru in jasno naznanila, da je to sodu izbilo dno, sem vedela, da bo prej ali slej nekaj šlo na bolje, ker slabše pač ne more biti.

Zdaj je bolje!

Pa bom sedaj preskočila nekaj dni, ko sva iskala ravnovesje, na današnji dan, ko tole pišem. Bolje je! Veliko bolje! Mož je našel način soočanja s programom, ki ne zavzame celotne dinamike naše družine. Opustil je še nekaj dodatnih odjemalcev časa, za katere je prej menil, da so nujno potrebni, a je ugotovil, da lahko tudi to področje prepusti Bogu. Ob tej odločitvi se je stanje v družini začelo popravljati. Uspelo mu je najti pravo mero organizacije svojega dneva, da ne teče samo od ene aktivnosti k drugi, in je v času, ko je z družino, prisoten in bolj miren.

Opažam, da ga molitev spreminja in sam odpira duhovne teme za pogovor. Drugačen postaja njegov pogled na svet in z večjim zaupanjem se opira na Božjo previdnost pri snovanju načrtov, namesto da bi izgubljal preveč dragocenega časa za večletne strateške načrte. Glavna stvar pa je, da ni usmerjen le vase in v svoj uspeh, pač pa je svoje duhovne sadove začel deliti z nami.

Ne bom se igrala fine – nekatere stvari tegale izziva mi gredo še vedno na živce in v njih ne vidim smisla, sem pa kljub temu vesela, da je ravno ta izziv sredstvo, ki ga je moj mož potreboval za duhovno rast.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družinamoškivera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.