Zavetnik pekov in Dunaja je Barago navdušil za misijonski poklic

Ko je sveti Klemen Marija deloval na Dunaju, je med študente prinesel svežino, državna policija pa mu je sledila na vsakem koraku. Med tistimi, ki so bili deležni njegove tople besede in spodbude, je tudi naš, slovenski svetniški kandidat in prvi misijonar med Indijanci, Friderik Baraga.

Sveti Klemen Marija Hofbauer se je rodil leta 1751 na območju današnje Češke kot deveti od dvanajstih otrok. Ko mu je pri sedmih letih umrl oče, ki je skrbel za številčno družino, ga je mama, ki je bila globoko verna, postavila pred križanega Jezusa in mu rekla: "Glej, odslej je zdaj on tvoj oče. Glej, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč."

In tako je tudi bilo. Želel si je postati duhovnik, vendar niso imeli denarja za šolanje. Zato se je izučil za peka in je kot pekovski pomočnik našel delo v nekem samostanu. Znova je poskusil in zaprosil je, da bi ga sprejeli k menihom. Vendar so ga tudi oni zavrnili. Jožef II. je namreč prepovedal sprejemanje novincev v samostane.

Razočaran se je odločil, da če ne more postati duhovnik ali menih, bo pa samotar. Naselil se je v samotnem kraju in se ves predal Bogu in molitvi. Tako je živel eno leto, ko je naposled moral zapustiti svoj samoten kraj. Jožef II. je prepovedal tudi samotarstvo. Skrajno potrt se je odpravil na Dunaj in se zaposlil kot pek.

Na Dunaju je spoznal dobrega prijatelja in skupaj sta se odpravila v Rim z namenom, da se na Dunaj ne vrneta več. Blizu Rima sta našla samoten kraj, se tam naselila in živela v tihoti in molitvi.

Klemen je kmalu spoznal, da ga Bog želi za misijonarja. Tako sta v Rimu  oba vstopila v red redemptoristov in bila posvečena v duhovnika. Skupnost ju je poslala nazaj na Dunaj, da bi tam delovala ter ustanovila nov samostan. Ker je bil Dunaj za misijonarje še vedno skrajno neprijazen, sta se odpravila v Varšavo, kjer sta ostala 20 let. Nato sta se znova odpravila na Dunaj.

Takoj ko je sveti Klemen vstopil na Dunaj, so ga osumili kraje in ga za tri dni zaprli. Tudi pozneje so ga neprestano nadzorovali, saj je imel na ljudi velik vpliv. Spremljali so vsak njegov korak. Zato sprva ni mogel javno delovati in javno pridigati. Posvetil se je spovedovanju, skrbi za bolnike in umirajoče in v dvosobnem stanovanju, kjer je živel, je začel sprejemati študente.

Vrata njegovega doma so bila zanje vedno odprta. Tudi ko ga ni bilo doma. V njegovem domu jih je – včasih se jih je zbralo tudi po 50 – vedno čakal prigrizek: sadje, kruh ali kaj podobnega. Spodbujal in usmerjal jih je pri razpravljanju o aktualnih temah in vprašanjih, jim bil vselej na voljo za pogovor in spoved ter toplo besedo. Pomagal in spodbujal jih je h krščanski drži ne glede na ceno, pristnemu krščanstvu in zaupanju v Božje usmiljenje.

Pozneje so se ob svetem Klemnu zbirali tudi visoki uradniki, učenjaki, prelati, umetniki, pisatelji in diplomati. Sprejel je vsakega, tudi preprostega človeka.

Zadnja tri leta življenja je v skupino študentov, ki se je ob njem zbirala, prihajal tudi Friderik Baraga. Sv. Klemen ga je očaral z njegovim naukom. Baraga, iščoč svojo življenjsko pot, si ga je izbral za spovednika in duhovnega voditelja. Ob njem se je navdušil nad duhovništvom in misijoni. Ko se je Baraga po končanem študiju vrnil v Ljubljano, je razdrl zaroko, oddal imetje in vstopil v semenišče. Ko je postal duhovnik, je med ljudmi deloval po zgledu sv. Klemena. Odšel je v misijone med Indijance in jim posvetil vse svoje življenje.

Sveti Klemen Marija je umrl na Dunaju leta 1820. Barago so zaprosili, da o njem napiše poročilo, ki je bilo pomembno za njegovo beatifikacijo. Klemen je pokopan na Dunaju v cerkvi Maria am Gestade in goduje 15. marca.