Lukov preprosti stavek, da se je Jezus na goro odpravil “môlit” (Lk 9,28), morda lahko preberemo tudi drugače: Jezus je molil, kar je podobno, kot če se človek odpravi na goro, tudi zato je namreč gora v Svetem pismu tako velikokrat prispodoba Božje prisotnosti na zemlji, v človekovem življenju.
Človek se namreč na gori vzdigne nad svoj vsakdan, nekam drugam gre, na tiho in viharno hkrati, da bi spet videl, da bi spet slišal, da bi se prepričal o navzočnosti Boga sredi kaosa svojega življenja, tako je z molitvijo: “Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem,” (Mt 6,6).
Pot
Do gore je potreben napor poti, ta je potreben za molitev, predvsem napor, ki ga povzroči udobje doline, tam se nam zdi, da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo, da lahko ostanemo taki, kot smo, tam je treba zato premagati samega sebe, da vse pustiš, vstaneš in greš na goro, skromen, prepuščajoč, majhen človek pred veliko goro. Tudi Mojzes in Elija sta opravila isto pot, na goro Horeb, pred Boga, in ta pot je oba spremenila, tako tudi Jezusa: “Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala.” (Lk 9,29)
Molitev je torej pot, proces, če hočete, rast, nastajanje nečesa v nas in okoli nas, česar še ne poznamo, saj je vendar pot odpiranje neznanemu in nemogočemu, odpiranje drugačnemu, sprejemanje do tedaj nesprejemljivega, morda pretežkega, morda strašljivega. Spomnite se Jezusa v Getsemaniju, nikdar pač ne veš, kaj te čaka za obzorjem.
Ravno zato molitev spreminja, nas preobraža tako, da zasijemo, bodisi na gori bodisi v oljčnem vrtu, da pridemo v sebi do neke dotlej še skrite lepote, v molitvi se zbudi vse lepo in dobro, ki je v nas, vse, kar je v nas Božjega, bi rekel, plemenitega, svetega. V molitvi lahko zapustimo, kar smo bili, in se spremenimo v to, kar moramo postati.
Vodnik
In tam, na gori, izvemo, zakaj je Jezus s sabo vzel tudi troje svojih učencev. Molitev je človeku potrebna, ker je človek nenehno potreben spreminjanja, učenci pa ne znajo moliti, oni se še naprej zanašajo na svojo moč, na svoje ideje, svoje smeri: “Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …” (Lk 9,33)
Zato se morajo molitve šele naučiti, to pa pomeni stopiti v “oblak”, ki te obsenči z “grozo” (Lk 9,34), ta je sploh kot razodevanje Boga v življenju, nekaj kot megla, kot strašljiva novost, kot nerazumljiva izgubljenost, ki pride samo zato, da bi v njej začeli spet poslušati. Si dati dopovedati, zaupati. Kajti samo tako se izogneš prepadom in najdeš pot naprej, s poslušanjem, tipanjem, ne z govorjenjem, ampak tako, da se daš poučiti.
Vsega tega se človek nauči na gori. V molitvi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 9.
