Br. Domen Rabak prihaja s Primorske in je najstarejši od petih otrok. Uživa v naravi, gorskem kolesarjenju, plezanju, glasbi in druženju. Mladi redovnik je leta 2015 odgovoril na Božji klic in se pridružil redu kapucinov. Septembra 2018 je izrekel prve redovne zaobljube. Trenutno je ponovinec in biva v skupnosti bratov kapucinov Ljubljana – Štepanja vas, kjer je njegova poglavitna naloga študij, tedensko pa bdi nad ministrantskimi srečanji in skavtskimi srečanji. Iznajdljivi Orel je še danes aktiven skavt, trenutno v stegu Ljubljana 4, kjer je skavtski voditelj in duhovni asistent v četi. Z njim smo se pogovarjali o razločevanju in poklicanosti.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Kakšni spomini vas vežejo na škofijsko gimnazijo v Vipavi? Se spominjate kakšne zabavne prigode?
Za škofijsko gimnazijo so me navdušili skavtski prijatelji, ki so pripovedovali, kako je tam super družba in lepo okolje. Všeč mi je bila tudi ideja šolanja v krščanskem okolju, kjer bi lahko živel živo vero. Na šolo imam zelo lepe spomine. Mnogi se nanašajo na bivanje v dijaškem domu. Lepo mi je bilo, ker sem se počutil kot del velike družine, povezali smo se tako v razredu kot v dijaškem domu. Na šoli je bilo okoli 300 dijakov, kar je še dodatno prispevalo k temu, da smo se počutili bolj domače, dejansko smo se vsi poznali med seboj. Že profesorji imajo malo drugačen pristop in želijo oblikovati okolje, ki bo bolj domače, pristno za medosebne odnose in hkrati prežeto s krščanskimi vrednotami.
V zelo lepem spominu mi ostaja priprava kakšnih večjih dogodkov. En tak primer je tradicionalno miklavževanje, projekt četrtih letnikov, ki vsako leto pripravijo in uprizorijo dramsko igro. Prav tako je bila lepa pobuda sveta maša med odmorom. Velikokrat sem k njej vabil sošolce. Del glavnega odmora smo imeli nekaj časa tudi adoracijo.
Spomnim se zabavne anekdote, ko smo enkrat med odmorom s sošolci pekli pleskavice. Nekdo je prinesel električni žar, narezali smo si še paradižnik in čebulo in imeli piknik med odmorom. 🙂
Med študijem medicine ste spoznali, da to ni prava pot za vas. Kako je potem prišlo do odločitve za redovništvo? Ste Božji klic zaznali že prej?
Božji klic je bil prisoten že prej in sem se mu precej upiral oziroma se nisem zares soočil s tem vprašanjem. Ko gledam nazaj, je bilo prvo vabilo pri približno 12 letih, ko sem že nekaj časa ministriral. Začutil sem, kako lepo je biti blizu oltarja in kako lep je poklic duhovnika.
V srednji šoli sem svojo dilemo podelil s takratnim kaplanom v dijaškem domu Markom Rijavcem. Pripravljen me je bil spremljati pri razločevanju, ampak očitno še nisem bil zrel za odgovor. V meni je bila takrat želja, da bi bil zdravnik in imel družino. Imel sem punco. Svoje želje sem postavljal kot izgovore Bogu. Bila so obdobja, ko sem se že malo kregal z Bogom, zakaj me kliče, če pa imam drugačne želje. Eden od kompromisov je na primer bil, da sem lahko nekoč poročen diakon, če res tako hoče. 🙂 Bilo je tudi obdobje na prehodu na fakulteto, ko tega klica nisem slišal. Vidim, da Bog pušča svobodo, da se človek sam odloči. Pusti, da greš naprej po poti, ki si jo zadaš, in se oglasi spet takrat, ko je primeren čas.
Med študijem medicine v Mariboru sem bival v Frančiškovem študentskem domu. Vključeval sem se v tamkajšnjo župnijo. Tako me je nekoč frančiškan p. Tomaž Hočevar povabil k Frančiškovi mladini. V meni je rastla želja živeti po navdihu sv. Frančiška, ki mi je bil že od prej zelo blizu tudi zaradi skavtov.
Prva polovica študija je potekala čisto običajno, študiral sem in spoznaval nove ljudi. Konec januarja pa sem začutil v sebi nek nemir. Tuhtal sem, od kod bi lahko prihajal. Misel mi je šla enkrat v tem razmišljanju spet na vprašanje poklicanosti. Rekel sem si: ojoj, pa ne spet. Po navdihu mi je prišla na misel povezava do spletne strani Centra za duhovne poklice, ki mi jo je še v gimnaziji poslal prijatelj Tilen Kocjančič. Namenjena je mladim, ki začutijo poklicanost. Kontaktiral sem jih, če mi lahko pomagajo. Šel sem z idejo, da se rešim vprašanja o poklicanosti in bom lahko živel po načrtih, ki sem si jih zadal. Ampak ni bilo tako. Bog zna in je naredil čudovito delo.
Po poti razločevanja me je vodila s. Štefka Klemen. Dobil sem za nalogo, da sem vsak dan molil ob Božji besedi in sem si moral zapisovati svoja razmišljanja, ki sem jih nato delil z njo. Določene točke so se ponavljale, prihajalo je vedno bolj na dan, da me Bog vabi. Bolj me je nagovarjala redovna oblika življenja. Po duhovnem vikendu Frančiškove mladine leta 2015 mi je s. Urša Marinčič poslala vabilo na duhovni vikend pri kapucinih v Kančevcih. Doživel sem jih kot preproste, vesele, po Frančiškovo uboge brate, ki se veselijo življenja, radi skupaj molijo in delajo.
Zadal sem si, da bom najprej zaključil prvi letnik študija in nato podrobneje spoznal red kapucinov. Poleti so me za tri tedne medse sprejeli kapucini v Vipavskem Križu. Obenem sem bil presrečen, ker sem bil lahko tisto poletje še na skavtskem taboru in izobraževanju za skavtske voditelje, septembra pa v Assisiju s Frančiškovo mladino, kjer sem se še zadnjič trdno odločil, da bi rad poskusil, ali sem za med kapucine.
V čem sta si poslanstvi zdravnika in redovnika podobni?
Če povem anekdoto: Ko sem bival v FŠD-ju, sem pred nekim praznikom ministriral in so v župnijo kot gostje prišli duhovniki od drugod. Po maši me je eden od njih pozdravil in vprašal, ali še kaj študiram. Povedal sem mu za medicino. Pogledal me je, se nasmehnil in rekel: ja ja, ti boš zdravnik za duše. Pogledal sem ga in si mislil: Kaaaaj!? Ravno takrat sem bil v obdobju, ko sem se še kar upiral in še nisem bil tako daleč, da bi zares odgovoril na klic. Ko gledam nazaj, vidim, da je Bog res velik humorist.
Obe poslanstvi sta poklicanost v služenju bližnjemu. Kot zdravnik bi služil vsem bolnim, trpečim, kot redovnik pa prav tako – kot prvo služim bratstvu, v katerem živim, potem ljudem, s katerimi se srečujem v cerkvi. Pričujem o Kristusu, ki je prišel na svet služit, biti blizu.
Kako so vašo odločitev sprejeli domači in prijatelji?
Domačim do poletja nisem povedal nič, ker nisem želel, da bi kakorkoli vplivali name, ne z navdušenjem ne z morebitnim neodobravanjem. Klic sem čutil kot nekaj zelo intimnega, kar sem želel ohraniti, kot neki biser, in sem ga želel preveriti z Bogom in še z nekom. Ko sem bil že bolj prepričan, sem povedal staršem.
To je je bilo videti tako, da sem nekega večera rekel, ali se lahko usedemo skupaj za mizo, saj bi rad nekaj pomembnega povedal. Nastala je tišina. Povedal sem, da sem začutil poklicanost, da sem razločeval in želim poskusiti. Dodal sem, da bom za eno leto dal študij medicine na pavzo in da grem z vso svobodo poskusit, ali je to poklicanost, h kateri me vabi Jezus. Če bi videl, da to ni to, se lahko svobodno vrnem študirat, če je to to, bom pustil študij. Na začetku je bilo z njihove strani nekaj tišine, potem pa skrbi, kako bo, ali bom morda nesrečen, ali mi bo kaj manjkalo. Ko sem bil že pri kapucinih, so videli, da sem srečen, zadovoljen in so to vedno bolj sprejemali.
Prijatelji iz Frančiškove mladine so bili navdušeni nad odločitvijo, da gre nekdo izmed njih po Frančiškovih stopinjah. Nekateri moji prijatelji so rekli, da so že kdaj pomislili, da bi jaz mogoče bil za kaj takega. Drugi so skomigali z rameni in rekli, da sam najbolje vem. Zelo različno.
Kaj vas pri karizmi sv. Frančiška Asiškega, iz katere izhaja vaš red, najbolj nagovarja, navdušuje?
Da je bil tako globok, preprost, vesel. Da je vse pustil in šel za Jezusom.
Sv. Frančišek je imel zelo rad molitev očenaš, velikokrat se je ob molitvi ganjen nad ljubeznijo Boga Očeta ustavljal ob posameznih besedah in jih premišljeval. Kako lepo je, da smo v Jezusu Kristusu vsi kristjani sinovi istega Nebeškega Očeta in zato vsi bratje med seboj. Naj nas vodi Sveti Duh, da bi rasli v zavedanju čudovitega daru sinovstva in bratstva, ki sta nam podarjena!
Česa ste se naučili med petletnim bivanjem v Italiji, v številčni skupnosti samih “dedcev”?
Učili smo se, kaj zares pomeni biti brat: ljubiti bližnjega v tem, kar je. Živeli smo v mednarodnem in medkulturnem bratstvu, tu sem se učil sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti, poslušanja in tudi podaritve – učiti se zaupati nekomu, ki je drugačen od mene in ga imeti rad zato, ker je, učiti se tudi njegovega pogleda na svet, njegove širine.
Udejstvovali ste se pri skavtih, Frančiškovi mladini … Zakaj se vam zdi pomembno, da se mladi tudi po birmi vključujejo v najrazličnejše oblike druženja in hkrati ostajajo dejavni katoličani?
Vse oblike druženja so vezane na skupnosti in zdi se mi, da mlad človek potrebuje skupnost, kjer lahko raste in kjer lahko dobi odziv na to, kdo je v odnosu z drugim. Pa naj bo to osebnostna rast, kako vstopa v odnose, pa tudi način, kako veruje. S tem, ko se mladi v takšnih skupinah učijo izražati svojo vero v obliki molitev in podelitev na bolj sproščen način, se tudi bolje poznajo.
Vaše sporočilo vsem mladim, ki se sprašujejo o svoji poklicanosti?
Kot je rekel Jezus prvim učencem: pridi in poglej. Upaj si in bodi odprtega srca pa tudi glave. Srce čuti marsikaj in glava mora včasih pustiti srcu, da izrazi, kar čuti. Mislim, da lahko veliko pripomore k temu, da si človek dovoli imeti izkušnjo iz redovne skupnosti, da kdaj pride na obisk v redovno skupnost. To lahko da odgovor na marsikatero vprašanje, ki ga ima.
Praznujemo god sv. Jožefa, ki je eden vsestranskih priprošnjikov. V čem vi vidite njegovo veličino?
Jožef je vzor tipa, ki si upa. Upa si prisluhniti Božji ideji, ki je človeško gledano totalno nora, nerazložljiva in zunaj okvirov družbe. Ker ima obljubo in čuti, da mu je dano tudi neko zaupanje, reče, da bo šel na to pot. Njegovo veličino vidim tudi v njegovi aktivni drži. V določenih trenutkih se je znal trdno odločiti. En primer je recimo takojšnja pot v Egipt, ko je bilo treba it, da je zavaroval Marijo in Jezusa. Hkrati pa je bil v drži ponižnosti in je dajal prostor Jezusu in Mariji, ni se metal ven. Bil je pravičen mož, varuh in borec. Res nam je lahko v zgled.
Vabilo br. Domna za postni čas
