Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 29. maja |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

“Če v družbi 10 odraslih odpremo debato o zlorabah, bosta dva zagotovo rekla: ‘Ja, meni se je to zgodilo'”

Portreti-Lunina-Vila-64.jpg

Peter Zakrajsek | Peter Zakrajsek

Valerija Trček - objavljeno 20/03/22

"V veliki večini so ljudje, ki zlorabljajo, odlični manipulatorji, ljudje, ki imajo v javnosti zelo dobro podobo, znajo prepričati, so verbalno zelo spretni"

Nina Kočar je direktorica in ustanoviteljica Lunine vile, inštituta za zaščito otrok. Je univerzitetna diplomirana biopsihologinja in magistra psihoterapije in svetovanja. Njena največja strast je delo z ljudmi, predvsem z najmlajšimi. “Vsak je svet zase, do katerega je treba pristopati na njim prijazen način, tako da mi vstopimo v njihov svet, ne da samo mi njih silimo, da oni vstopajo v našega.”

V Lunini vili je glavno poslanstvo zdravljenje in preprečevanje travm, glavna stvar, ki jo počnejo, pa je nudenje pomoči otrokom in mladostnikom, ki so preživeli kakršnokoli obliko zlorabe (spolno, fizično, čustveno, zanemarjanje).

Želijo, da bi se na dolgi rok pogostost zlorab zmanjšala, ker vemo, da je samo spolno zlorabljen vsak peti otrok, če tukaj dodamo še fizično, čustveno zlorabo, je tega še toliko več. Cilj je ne samo zdraviti, ampak tudi preprečevati. Ravno s tem namenom pripravljajo tudi izobraževanja za strokovne delavce in starše, prav tako želijo o tem informirati širšo javnost.

“Te številke so zares krute, sploh ko jih enkrat pretvoriš v dejanske otroke. Pogosto razmišljamo, da se to dogaja nekje daleč, ampak v resnici vsak peti otrok (vsaka četrta deklica in vsak šesti deček) pomeni, da je samo v Sloveniji spolno zlorabljenih več kot 70.000 otrok, to pomeni štiri otroke na razred.”

S kakšnimi težavami se ljudje največkrat obrnejo na vas?
Največ je primerov spolnih zlorab, verjetno zato, ker ko slišimo za spolno zlorabo, rečemo: “Okej, tega pa res ne!” Medtem ko je pri čustveni zlorabi veliko težje oprijemljivo, ali gre za stvar vzgoje ali je to že zloraba ali ni, je morda že manipulacija … Tu tudi starši in drugi niso prepričani, da to ni dobro. Če nam otrok reče, da se ga je nekdo dotikal po intimnih delih, nam gredo vsem alarmi v zrak, medtem ko če slišimo: “Doma se ves čas derejo name,” vemo, da to ni optimalno, ampak si prej rečemo: “To je stvar vzgoje, ne bom se vtikal.”

Portreti-Lunina-Vila-65.jpg

Vedeti moramo, da se več kot 80 odstotkov zlorab zgodi znotraj otrokovega zaupnega kroga, ali znotraj družine ali z nekom, ki mu otrok zaupa: učitelj, vzgojitelj, kakšni krožki, družinski prijatelji, skratka nekdo, ki ima vez z otrokom. Na nas se tako večinoma obračajo starši (vedno nezlorabljajoči starši), ki so opazili, da je prišlo do neke situacije, ali pa so napoteni prek centrov za socialno delo, policije, zdravnikov.

Pomemben del so tudi učitelji. Če pomislimo, da se to večinoma dogaja znotraj družinskega kroga, so prvi, ki lahko to opazijo, učitelji in vzgojitelji, saj otroka vidijo vsak dan. Tako napotijo starše k nam. Pa tudi materinski domovi, varne hiše, kjer so že po sami definiciji otroci, ki so preživeli zlorabo.

Vedeti moramo, da je zloraba tudi to, da je otrok priča zlorabe starša. Nekdo lahko reče: “Otroka nisem pa nikoli udaril.” Že mogoče, ampak si lahko udaril njegovo mamo (ali očeta), kar je ravno tako zloraba, za otroka je to ravno tako življenjsko ogrožujoče.

Kako pa lahko prepoznamo stisko, morda celo zlorabo pri otroku?
Znakov, kako lahko to ugotovimo, je več. Prvi je zagotovo kakršnakoli drastična sprememba otrokovega vedenja: ali izgubi zanimanje za stvari, se kar naenkrat pojavijo preplavljajoča čustva, da je veliko bolj žalosten, veliko več joka, pride do hujših izbruhov jeze, ki ni samo enkratna jeza, ampak je to postal otrokov vsakdan, agresivni izpadi, spremembe v prehranjevalnih navadah, spremembe pri spalnih navadah. Pri najmlajših lahko opazimo regresijo, torej da izgubijo neke že usvojene razvojne mejnike. Na primer otrok, ki je že jasno govoril, začne spet jecljati, otrok, ki je že bil suh, kar naenkrat spet moči posteljo.

View this post on Instagram

A post shared by Lunina vila 🧚‍♀️ (@luninavila)

Pri spolni zlorabi se lahko pojavi prezgodnja seksualizacija, da vidimo, da otrok govori o stvareh, ki razvojno še niso primerne, ali se zelo intenzivno igra zdravnike, raziskovanje samega sebe. Torej stvari, pri katerih začutimo, da niso samo stvar razvojne faze.

Če v družbi 10 odraslih ljudi odpremo debato o tem, bosta dva zagotovo rekla: “Ja, meni se je to zgodilo.” Grozljivo je, a statistika res drži.

Portreti-Lunina-Vila-48.jpg

Ampak! Vse te stvari so lahko znak zlorabe, lahko pa je tudi znak česa drugega. To so alarmi, ki nam dajo vedeti, da se nekaj dogaja in da moramo biti pozorni. Ne smemo pa takoj sklepati, da je to zloraba. Vedno se je treba z otrokom pogovoriti, ustvariti varno okolje in ga včasih tudi z besedo vprašati: “Ali se te je kdaj kdo dotikal po tvojih intimnih delih? Ali kdaj kdo vpije nate? Ali te je kdo udaril?” Torej, otroka moramo vprašati.

Pri starejših lahko pride do kakšnih prehranskih motenj, do samopoškodovalnega vedenja, spremembe šolskega uspeha, spremembe zanimanja za stvari, ko se otrok začne zapirati v sobo – kar je spet varljivo, saj se najstniki pogosto zapirajo v sobo. Zato je največ, kar lahko naredimo, da imamo z otrokom varen odnos, da lahko komuniciramo tudi o teh stvareh.

Včasih je odrasle strah: “Joj, če bom otroka vprašal, ali se ga je kdo dotikal po intimnih delih, pa se ga ni, bom s tem sprožil neko slabo počutje.” To ni res. Če bomo otroka, ki tega nikoli ni doživel, vprašali, ali se mu je to zgodilo, nas bo pisano pogledal in rekel: “Ne,” ker mu bo čudno, zakaj ga sprašujemo take bedarije. Če pa je to doživel, bomo morda prva oseba, ki bo to ubesedila. Zato spodbujam starše, učitelje, vzgojitelje, naj se ne bojijo vprašati. Enako o samomoru: ne bomo poslabšali stvari, če bomo vprašali: “Ali kdaj razmišljaš o tem, da ne želiš več živeti, da ne vidiš več smisla?” Je pa to edina možnost, da izveste, ali se kaj dogaja.

Kaj pa pri mlajših, ki ne zmorejo skomunicirati stiske?
Pri mlajših so prisotni znaki, ki jih opazimo prek igre. Najbolj tipična je ponavljajoča igra, kjer je ponavadi isti motiv: recimo medvedek napada zajčka, zajček pa se nikoli ne more ubraniti. Ta igra nima razrešitve, značilno je tudi, da otrok pri njej ne uživa. Če se otrok igra, da se igračke druga druge dotikajo po intimnih delih, moramo biti tudi pozorni. Igra je do otrokovega 12. leta glavni način komunikacije.

Opazimo pa lahko tudi prek risanja. Če otroci zelo povečano rišejo neke intimne dele ali je skozi daljše časovno obdobje veliko uporabe črne barve, da je ena oseba vedno zelo večja od drugih – spet, to ne pomeni, da pogledamo sliko in rečemo: “To je zloraba,” je pa alarm, ki nas opozori, da moramo biti pozorni, kaj se z otrokom dogaja.

Na kakšen način pa potem pristopimo k otroku, da ne povečamo travme ali vzbudimo občutkov sramu, krivde?
Mi nismo policisti, naša naloga ni, da do potankosti raziščemo, kaj se je dogajalo, ampak da ubesedimo, da damo otroku vedeti, da smo ob njem in da lahko to informacijo predamo naprej.

Vedno je najbolje pristopiti z vprašanjem, da otroku damo prostor, da nam on pove, kaj se dogaja. Vedno z odprtimi vprašanji ugotovimo, ali je kaj na tem ali ni. Če nam otrok reče, karikiram, da je to lulček od njegovega strica, ki včasih pride in ga požgečka, takrat je pomembno, da odreagiramo. Najprej tako, da otroku verjamemo! Nikoli ne smemo dvomiti v otrokove besede, ker ni naša naloga, da ugotovimo, ali je to res ali ne, ampak da informacijo lahko predamo naprej ljudem, ki so usposobljeni za to, da to raziskujejo. Druga stvar, otroku morate reči: “Hvala, ker si mi povedal, hvala za zaupanje, zelo si pogumen, da si mi to povedal.” Tako ne povečamo kakšnega sramu, ampak okrepimo to: “Prav je, da si povedal!”

Včasih odrasli ne odreagirajo na klic na pomoč, ker ne zmorejo sprejeti, da bi nekdo, o katerem imajo sami drugačno mnenje, res lahko to povzročil. Ker potem preide krivda na njih: “A jaz sem zaupal tej osebi?” Lažje je reči: “Ne izmišljuj si,” ali pa preslišati oziroma reči: “Kaj lažeš!” Lažje je krivdo prevaliti na otroka, mladostnika, drugega.

Tretja stvar, ki jo moramo povedati otroku, je, da mu povemo, da to ni prav, da se mu to ne bi smelo dogajati. Četrta stvar, ki je zares NUJNA, pa je, da otroku povemo, da bomo morali to informacijo predati naprej. Po zakonu smo dolžni informacijo predati naprej. Prijava je edina možnost, da na dolgi rok to preprečimo.

Če otroku ne povemo, da bomo to predali naprej: pomislite, otrok se je opogumil in nam zaupal nekaj, česar ni povedal še nikomur, za kar je mislil, da bo ostalo med nama, potem pa grem jaz k svetovalni delavki, ona poda prijavo. Kar naredimo, je, da izgubimo zaupanje otroka, še enkrat ga travmatiziramo. Med zlorabo sta izgubljena občutek kontrole in občutek varnosti. Če mi izdamo otrokovo zaupanje, smo spet zaigrali na ista čustva, otrok je izgubil kontrolo nad informacijo in nam ne more več zaupati.

Potem je dobro, da otroka vprašamo, ali bi nam želel še kaj povedati, ali bi se še pogovarjal o tem. Torej, ne da mi silimo v otroka, ampak postavimo vprašanje in mu damo vedeti, da smo tam zanj.

O teh stvareh se ne pogovarjamo. Imeli smo primer, ko je punca šele v prvem letniku srednje šole ugotovila, da ni normalno spati s svojim očetom. Za otroka, ki to doživlja od majhnega, je to normalno. Zato je pomembno, da govorimo o tem.

Pri delu se srečujete z veliko težkimi zgodbami. Ali vas je kakšna zgodba posebej pretresla?
Vsaka zgodba je zgodba zase in po svoje pretresljiva. Vsak od strokovnjakov, ki delamo na tem področju, ima kakšno področje, ki ga bolj zadane. Stvari, ki mene najbolj zadanejo, so zlorabe otrok, mlajših od enega leta. To je tudi področje, s katerim ne morem delati, ker mi postane slabo.

Portreti-Lunina-Vila-63.jpg

V spominu mi je najbolj ostal primer, ko je bila šestmesečna punčka spolno zlorabljena, med drugim tudi s flašo. Bila je cela porezana. Zares grozljivo. Močno me prizadenejo tudi zgodbe o zlorabah otrok, mlajših od treh let. Taka nemoč, izgubljenost otroka, hkrati prepuščenost staršu, ko otrok ničesar ne more sam, po možnosti še ne hodi v vrtec, da bi imel vsaj eno varno okolje.

Po drugi strani pa, ko poznam otroka, ko poznam njegovo zgodbo, ne vem, od kje dobijo ta mala bitja toliko notranje moči, da še vedno poskusijo zaupati, še vedno se igrajo, se smejejo. To so mali veliki heroji! Tako mi ni prva misel, ko vidim otroka: “Ojoj, kako si ti ubogi,” seveda je, ampak prva stvar, na katero pomislim je: “Uau, od kje in kako ti zmoreš vse to!” So mi velik vzor, da se tudi sama s precej manjšimi težavami soočim z njimi.

Ne storilec ne žrtev nimata določene podobe

Še vedno obstaja prepričanje, da zlorabljajo stari smrdeči moški v neki zakotni ulici. Imamo neko podobo, kako je videti storilec in kako žrtev. A v resnici nikomur to ne piše na čelu. Ko smo imeli primere na sodišču, je bilo od 50 primerov morda dvakrat ali trikrat, da sem takoj videla, da je jasno, kdo povzroča nasilje. Ampak v veliki večini so ljudje, ki zlorabljajo, odlični manipulatorji, ljudje, ki imajo v javnosti zelo dobro podobo, znajo prepričati, so verbalno zelo spretni.
In ljudje zato ne moremo verjeti, da bi določena oseba to lahko zares počela. Ne storilec ne žrtev nimata določene podobe, določenih vedenj. Ravno te podobe so tiste, ki nam včasih onemogočajo, da bi verjeli. “Ne, pa ne on, on je tako prijazen, njega imajo vsi radi.” Ljudem je nepojmljivo tudi to, da zlorabljajo tudi ženske.

Kakšen pa je vaš “filter”, da sami predelate vse te stiske, ki jih slišite?
Zagotovo moramo tudi mi poskrbeti zase. Mislim, da mi to, da jih vidim najprej kot heroje, sploh omogoča, da lahko delam s tem. Prva stvar, ki je pomembna, je, da se pogovorim s kolegi, s soterapevti, potem pa tudi to, da bolj izkušen terapevt nadzoruje naše delo in nam pomaga z vsemi čustvenimi izzivi.

Kar meni zelo pomaga, je, da vsak klic, vsaka zgodba, ki je prišla do nas,  pomeni, da je oseba uspela spregovoriti, da je nekdo to opazil. Mi potem lahko nekaj naredimo. Pomagajo mi tudi rituali za zamejitev osebnega in delovnega življenja: šport, tek, sprehod s kužki. Če vidim, da kakšna zgodba otroka zelo ostaja z menoj, ko grem na sprehod, si predstavljam, da k drevesu odložim to zgodbo. Ko grem zjutraj spet s kužki ven, jih spet poberem in grem v delovni dan. Ta vizualizacija mi je zelo blizu. Pomembni pa so mi tudi rituali skrbi zase in da imam doma dobre odnose.

Tags:
intervjunasiljeotrocispolnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.