Mladostnik velikokrat kaj ušpiči, iz njegovih ust prileti nesramna, nespoštljiva beseda. Naš odziv je pogosto: “Kako si lahko tak? Zakaj to počneš?” Želimo, da bi se poboljšal, a nehote v njem vzbujamo tudi občutke krivde.
Vedno me je zanimalo, ali se da vzgajati drugače. Zdelo se mi je, da mora biti še drugačna pot. In sem srečala nekoga, ki se je ob vsaki osebi ustavil, jo pogledal v oči in se iskreno zanimal zanjo. Kdaj pa je tudi naravnost, a toplo spodbudil k poboljšanju. Ne, ni bil Jezus. Le zares je vzel vsako Jezusovo besedo. Bil mi je tak zgled, da sem si ga kot najstnica želela posnemati.
Kako razumeti najstnika?
Prva stvar: najstnik tega ne dela nalašč. Ko mu raste telo, se počasi spreminjata tudi njegovo razmišljanje in vedenje. Še samega sebe ne dohaja. Ni več otrok, ni še odrasel. Ob nas se uči, kako se vesti kot odrasla in odgovorna oseba.
Ker sebe šele na novo gradi in odkriva, si srčno želi biti opažen in sprejet tak, kot je. Zato potrebuje našo ljubečo in jasno besedo. Naša kritika ga hitro potre. Pohvala ali spodbuda pa dvigneta.
Kaj lahko storimo zanje? To so na zadnji delavnici o motiviranju najstnikov vprašale učiteljice zadnje triade. “Zakaj toliko otrok v 8. razredu z glasnim razgrajanjem ali neumestnimi pripombami išče pozornost? Če je bil včasih v vsakem razredu prej eden ali dva, jih je sedaj šest, kdaj celo osem. Ta glasna večina razred spreminja v nemogoče okolje za delo.”
Kaj lahko naredimo starši, da ne bo toliko najstnikov lačnih pozornosti? Kaj lahko naredimo doma za naše otroke ali najstnike? Morda je tudi v tvojih očeh otrok naenkrat postal nemogoč. Ne uredi svoje sobe, ocene padajo, ves čas poležava z mobitelom v roki. “Saj bi že moral vedeti, kaj je prav in kaj ne. Saj je najstarejši, star je že 11 let.”
Najstnik se ob nas uči, kako se vesti kot odrasla in odgovorna oseba.
Vemo, da se v najstniških letih možganske povezave na novo ustvarjajo. Vse, kar sta ga vidva, oče in mama, naučila, preizkuša na novo, sam. Svojih vprašanj ne odpira vedno neposredno, ampak kdaj nanje nakaže tudi s svojim ravnanjem in upiranjem ‒ ko ne opravi svojega dela; ko zavlačuje odhod k maši. Potrebuje jasno mejo, tvojo odločno besedo.
A najprej potrebuje, da te zanima on sam. Zaradi svojih notranjih iskanj in negotovosti v družbi bolj kot kdajkoli prej čaka, da si vzamemo čas in se z njim pogovarjamo. Da mu pomagamo osmisliti delo, naloge, pa tudi življenje. Počasi odkrije, koliko veselja prinese, ko nekaj sam ustvari. Ko se odpove nečemu in nekoga razveseli.
Hkrati pa je najstnik svoja oseba in se v željah razlikuje od nas. Tako si je neka mama ves čas želela, da bi sin šel na sprehod. Ni hotel, bilo mu je odveč. Žalostna je ugotavljala, da jo sin zavrača. Povabila sem jo, naj ga 14 dni dobro opazuje in mu prisluhne, kaj si on želi. Spomnila se je, da jo že pol leta prosi, da gre z njim na kolo. To je pomenilo “goniti” v hrib. A je vseeno privolila.
Na naslednjem srečanju je pripovedovala, kako je sin žarel, ko mu je rekla, da gre z njim na kolesarski izlet. Ni bilo enostavno, a se je izplačalo. Dobila je vtis, da sta na tistem izletu, ki je bil samo zanj, s sinom zgradila drugačen odnos. Sedaj najstnik lažje kaj naredi po hiši, ne prepira se več z mamo za vsako figo.
Kaj bi storil Jezus?
Jezus se je ob človeku ustavil in mu dal še eno priložnost. Dal jo je Samarijanki, Zaheju, Petru. Kako pa se ob najstniku lahko ustaviva ti in jaz?
Najprej dam na stran svoje želje (in naloge zanj) in mu prisluhnem. Nekaj časa ob njem samo preživim, da vidim, kaj bere, kako se počuti v razredu, kaj ga privlači na Youtubu, kaj ga vznemirja. Kot je Jezus šel peš z učencema iz Emavsa. Potem ko je slišan, pa pride na vrsto naloga zanj ali spodbudna beseda, kako lahko v prihodnje drugače ravna.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
