Ljubljanski igralec Urban Kuntarič je zaposlen v SLG Celje. 26-letnik blesti v vlogi avtističnega fanta Sebastiana v slovenski kriminalni seriji V imenu ljudstva. Vlogo je dodobra preštudiral, obiskal je celo zavod, ki ga obiskujejo otroci z avtizmom.
Urban se ne zadovolji s povprečnostjo in vlog ne želi odigrati klišejsko. Željo po dokazovanju je v njem že v otroštvu prebudil starejši brat. Kako je Urban nenehno moral tekmovati z Bedancem in kako je to krojilo njegovo življenjsko pot, v nadaljevanju.
Prebrala sem, da je za vaš igralski poklic “kriv” vaš brat oz. Bedanec. Lahko razložite zgodbo?
Moj brat je krasen in duhovit človek s čutom za nastopanje, ki ga je kot otrok rad razkazoval. Glede na to, da sem tri leta mlajši od njega, je bilo bratsko rivalstvo med nama vseskozi prisotno. V šolski predstavi Kekčeve ukane je brat igral Bedanca. Vsi so si ga zapomnili po tej vlogi. Še nekaj let pozneje so mi govorili, kako dobro je tvoj brat igral Bedanca. Dejal sem si, da sem lahko jaz še boljši, zato sem postal glavni zabavljač v razredu. Hotel sem prekositi brata, v smislu, če se njemu smejijo, se bodo tudi meni.
Pozneje sem se udeležil šolske improlige ter se vključil v Šentjakobsko gledališče Ljubljana. Opravil sem sprejemni izpit za AGRFT in bil sprejet v prvo.
Se še spomnite svoje avdicije? So od vas zahtevali kaj nenavadnega?
Določene igralske izzive ti dajejo zato, da vidijo tvojo iskrivost in mero domišljije. Slišal sem že za naloge: bodi kozarec mleka, igraj rdečo barvo, bodi šivanka. Jaz sem moral improvizirati v temnem prostoru, kjer se me je začelo dotikati na stotine rok.
Katera je bila do sedajnajbolj zanimiva, nenavadna vloga, v katero ste se morali preleviti?
Vloga Sebastiana iz serije V imenu ljudstva. Za njo pa vloga moškega po imenu John (iz predstave, s katero smo začeli decembra lani), ki se mi je sprva zdel kot “lolek”, saj se ne zna odločiti za nič. A bolj ko sem se poglabljal v vlogo, bolj sem spoznaval, da ima razlog za to – s tem nasprotuje svetu.
Se strinjate, da vloge iz igralca izvlečejo del njega samega in da ne more postati popolnoma nekaj drugega, kakor je?
S tem se popolnoma strinjam. Naloga igralca je, da zna znotraj sebe poiskati delček svoje osebnosti, ki se poveže z igranim likom; tu se kaže njegova igralska moč. Najraje imam like, ki niso črno-beli, ki so tako dobri kot slabi, saj je takšna človeška narava.
Igrate v slovenski nadaljevanki V imenu ljudstva. Spremljate dnevno dogajanje o aferah, škandalih, ki se dogajajo v slovenskem prostoru in na tujem?
Na žalost še preveč spremljam medije, zato se moram vsake toliko zavestno odklopiti. Včasih se sprašujem, kaj se bo spremenilo, če sem obveščen, le vznemirjen bom. Ni mi vseeno, kaj se dogaja. Je pa gledališče prostor, ki nastavlja ogledalo družbi, zato moram biti na tekočem z dogajanjem.
Kakšen je Sebastian iz serije ?
Kljub temu da je avtist in v mnogočem okrnjen, ima sposobnost, da je v številnih drugih stvareh, recimo v pomnjenju, izjemen.
Kako ste študirali to vlogo? Ste se osebno srečali s kom, ki ima avtizem?
Mama soigralke Ajde Smrekar uči na Zavodu za usposabljanje Janeza Levca, zato sva šla skupaj v njen razred obiskat učence. Pogledal sem si tudi filme in serije, kot so Rain man, Dobri zdravnik ter veliko videoposnetkov na spletu. Učil sem se delovanja pa tudi izpadov avtističnih oseb, ki jih doživijo, če se jih kdo fizično dotakne oz. če so prestrašeni. Vlogo sem želel prikazati verodostojno, saj si ne bi odpustil, če bi izpadel kot karikatura. Do te vloge čutim veliko spoštovanja in odgovornosti.
Verjetno se mora igralska zasedba ob snemanju serij med seboj počutiti sproščeno in povezano – kako ste zgradili to dvoje?
Že na kastingu se igralce izbira glede na kemijo, ki vlada med njimi. Ko smo prvič prišli v sobo za vaje, je med nami “kliknilo”. Ajda Smrekar ima neverjetno športni način motiviranja, spodbuja nas z besedami “gremo, super je, še enkrat”. Po drugi strani je Brane Grubar tako mehek in čudovit človek, ki te uspe pobožati z glasom in ti je takoj prijetno ob njem. Režiser Vojko Anzeljc pa s precejšnjo mirnostjo vodi vaje in snemanja. Imeli smo se enkratno.
Imate kakšno zanimivo prigodo s snemanja?
Zadnji snemalni dan je bil moj rojstni dan. Ko sem se hotel odpraviti domov, so me soigralci poklicali, češ da moramo nujno posneti še zadnjo sceno. Vlado Novak je začel sceno igrati po svoje: “Poslušaj, ti imaš danes rojstni dan …” Prinesli so torto in mi zapeli. S tem so mi zares polepšali moj praznik.
Katerega slovenskega igralca občudujete?
Jerneja Šugmana. To je bil človek, zaradi katerega si hotel biti v teatru in po predstavi ostati v njem. Bil je igralec z nepredstavljivo prezenco in velikanskim naborom karakterjev. Znal je odigrati karkoli. Otroci smo ga radi gledali v vlogi Vesa v Naši mali kliniki. V spomin se mi je vtisnil tudi z vlogo Ata Ubuja v predstavi Kralj Ubu.
Občudujem pa tudi Mateja Puca, Primoža Pirnata, Jette Ostan, Marka Mandiča, Igorja Samoborja – to so igralski velikani. Izpostavil pa bi tudi Vlada Vlaškalića, ki zna uprizoriti paleto čustev in izrazov, da lahko samo strmiš.
Zaradi katerih igralskih kvalitet pa dobivate pohvale vi?
Večkrat mi rečejo, da mi v vsakem trenutku moje igre verjamejo. Povedo mi tudi, da je z menoj lepo delati, ker nisem konflikten, sem zelo kolegialen in hitro dojemam režiserjeve napotke.
Kaj je za vas bolje – igrati na odru, kjer imaš enkratno priložnost, da zablestiš, ali igrati v nadaljevanki, kjer lahko ponavljaš kadre?
Sem zelo velik oboževalec kamere, kjer lahko na malem manevrskem prostoru narediš veliko. Strinjam se z besedami, da je film za slavo, televizija za denar, teater pa za dušo. Gledališče namreč odstira svetove, ki živijo samo na odru in nikjer drugje.
Za konec še misel, ki si jo radi preberete, ali moto, po katerem živite?
Dostikrat si odprem knjižico Drobna navodila za življenje, 511 nasvetov za boljše in prijetnejše življenje avtorja Jacksona Browna. Všeč mi je misel, da se moraš vsak dan zbuditi z nasmehom, ker bo zato cel dan lepši, pa tudi nasvet pokliči svojo mamo.
Pa jo pokličete?
Ne bom rekel, da jo pokličem vsak dan, sva pa redno v stiku.
