Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ko bi ljudje tako radi razmišljali in govorili o sebi, kot to delajo v zvezi z drugimi, bi bilo gotovo veliko bolje. Veliko tega, kar rečejo, sploh ne drži, veliko izrečejo tudi brez osnovne obzirnosti, marsikdaj človeka, o katerem govorijo, zelo prizadenejo. Zato bi se morali vsi zamisliti nad tem, kar govorimo o drugih.
Ni še dolgo tega, ko se je to dogajalo nekje na vasi. V neki družini je najmlajši sin, star 15 let, naredil samomor. Vse je to zelo prizadelo, starše in starejše brate in sestre. Posebno še, ker so se zelo dobro razumeli in fant nikoli ni dajal občutka, da razmišlja o čem takem. Vsi so se spraševali tudi o morebitni svoji krivdi pri tem. Družina se je znašla v veliki stiski in pri vsem ostala precej sama. Sosedje so se hiše raje izogibali, saj niso vedeli, kako naj bi se s starši pokojnega sploh pogovarjali.
Čez nekaj mesecev so imeli na vasi sestanek vaščanov, da bi se pogovorili o cesti, ki naj bi jo tam gradili. Udeležila se ga je tudi mama pokojnega fanta. Pa je pristopila k njej neka sovaščanka in ji rekla: "Nekaj se po vasi govori o vas." Ni ji izrekla sožalja, ni rekla, kaj govorijo, ni je vprašala, kako živijo sedaj brez sina, tudi ne, ali potrebujejo kakšno pomoč. Samo to, da po vasi govorijo o njih. Ko sem to mamo pozneje srečala, mi je o tem pripovedovala kot o nečem, kar je težko razumela cela družina.
To je samo ena od mnogih zgodb, kaj vse ljudje govorijo o drugih. Človek se morda niti ne zaveda, kdaj se sam znajde v takšni vlogi. Morda bi bilo treba bolj opozarjati na to, da bi se ljudje tega bolj zavedali. Predstavljam si, da ljudje tega ne govorijo iz zlobe ali škodoželjnosti, so pa navajeni, da lažje govorijo o drugih kot o sebi. Pri tem jim sploh ni treba veliko razmišljati, pa še sami sebi se zdijo kar v redu. Ob tem pa se zelo redko zavedajo, koliko zla lahko povzročajo z raznimi govoricami, ki pogosto sploh niso resnične. Pa tudi pri tistih, ki so, je treba ravnati obzirno. Tega pa mnogi ljudje sploh ne obvladajo in bi bilo dobro, če bi se tega učili.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 9.
