Mama. Le ena beseda, pa vendarle tolikokrat izgovorjena. O njej pišejo pesniki, pisatelji, filozofi in preprosti ljudje. Je na ustnicah otrok in na ustnicah starcev. Ta beseda je večno mlada. In kaj ta beseda prikliče v spomin? Topel objem, nežen nasmeh, mehko pohvalo, veselo spodbudo … Toliko spominov, ki jih prežema ljubezen.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Ko iz deklice zraste mama, se spomini obogatijo tudi s pogledom z druge strani. Na današnji materinski dan smo zato za rokav pocukali tri naše sodelavke, ki so z nami podelile svoje vtise o materinstvu.
Tina Martinec Selan: “Otroci te kot žensko za vedno spremenijo”
Od nekdaj sem si želela tri otroke in vsak dan se Bogu zahvalim za ta dar, da mi jih je dal. Otroci te kot žensko za vedno spremenijo, saj ob njih brusiš svoj ego, se dnevno prilagajaš in odpoveduješ svojemu egoizmu v dobro njih ter družine. Zagotovo lahko rečem, da me je materinstvo naredilo boljšo in da bi bila brez otrok verjetno dosti bolj neznosna. 😉
Čeprav vsak dan materinstva prinese ogromno vzgojnih in drugih izzivov, ki sem jim včasih bolj, včasih pa manj kos, se ne morem načuditi temu, kako čudovite osebe so ti najini otroci. Vem, da ni vse moja oz. najina zasluga, zato Boga še naprej kličem na pomoč pri vseh odločitvah, za varstvo na njihovih poteh in v blagoslov slehernega trenutka.
Jerica Jerman: “Materinstvo mi je bilo podarjeno na način, ki najprej ni bil del mojega načrta”
Pot mojega materinstva je bila malce bolj vijugasta kakor pri večini mamic. Z možem zaradi nepojasnjenih razlogov ne moreva imeti otrok, ki sva si jih vedno zelo želela. Pred poroko sva se hecala, da se pod pet ne pogovarjava. Po nekaj letih iskanja in sprejemanja se je kot odgovor ponudilo rejništvo. Našo malce posebno družinico trenutno razveseljujeta dva otroka, ki iz različnih razlogov ne moreta živeti pri svojih bioloških starših.
Materinstvo mi je bilo podarjeno na način, ki najprej ni bil del mojega načrta, želja, pričakovanj, vendar je sama izkušnja duhovnega materinstva resnično izpolnjujoča.
Naši otroci so me naučili marsičesa – predvsem so mi odprli oči za stiske drugih, začela sem razumeti, v kakšnem mehurčku sem živela do trenutka, ko so v moje življenje vstopili ranjeni otroci in njihove zelo ranjene družine. Z drugimi očmi sem začela gledati na stiske in obnašanja ljudi (ker za marsikaj res niso krivi sami, ampak ne morejo/ne znajo, ker niso imeli možnosti prejeti). Začela sem ceniti mojo normalnost in priložnosti, ki mi jih je dala matična družina in ki res niso samoumevne.
Hvaležna sem mami, da je (in to še vedno počne) ljubeče skrbela zame, da sem bila videna in slišana, da je zaupala vame in mi omogočila dovolj svobode, da sem lahko preizkusila različne stvari v življenju in se pri tem seveda kdaj tudi opekla. Vedno sem čutila, da so mi vrata doma odprta ne glede na vse. Hvaležna sem, da me je pripravila na samostojno življenje in mi posredovala kompas vrednot. Vse to bi rada prenesla na najine ‘sposojene’ otroke – tudi če bodo kdaj odšli od naju.
Barbara Kastelec: “Kakšna podarjenost je biti mama!”
Pri naši hiši imamo tri najstnice in eno petošolko. Zdi se mi, da je prav zdaj najlepše. Prijateljica iz sosednje hiše je našo družino označila kot “table people”. Izraz se mi zdi kar posrečen, saj z možem vztrajava, da se vsaj ob večerji vsi zberemo pri mizi in si povemo, kaj se nam je dogajalo čez dan. Natrosimo nekaj novic o tem, kaj je novega v šoli. Odgovor, da je bilo “vse v redu” ne zadošča.
Ko so bile mlajše in bi se od mize rade čimprej izmuznile na kavč, sem jim na mizo nastavila “pasti” v obliki korenčkov in paprik, da se obrok ni končal prehitro in iz navade to še vedno počnem. Glodanje korenčka je hkrati prostor za glodanje tem. Zdaj jih sprožajo same.
Naše petošolke sicer ne zanimajo teme, kot so nadometno materinstvo, migrantska kriza ali vojna v Ukrajini, vendar izmenjavo mnenj vseeno posluša. Ko nas ima dovolj, pristavi kaj srčkanega izven konteksta, npr. danes se je “grosupeljčanu” zmešalo, ni ustavil na postaji, kar mimo je peljal. S tihim navdušenjem opazujem, da si tri najstnice že lahko izposodijo moje superge ali oblečejo mojo jakno. Ko si zvečer umivamo zobe in v ogledalu zaznam, da smo z ramo ob rami, me napolni eno samo čudenje, kdaj se je to zgodilo in kakšna podarjenost je biti mama.
