Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 1. oktobra |
Aleteia logo
Novice
separateurCreated with Sketch.

“Glasba mi je od vedno veliko pomenila, zdaj pa je res vse, kar imam”

20220323_152035-1.jpg

Katarina Berden | Aleteia Slovenija

Katarina Berden - objavljeno 26/03/22 - posodobljeno 26/03/22

Mladi ukrajinski glasbeniki so prispeli v Slovenijo

Ko so mladi glasbeniki pred menoj zaigrali prve takte, se mi je naježila koža. V godalnem orkestru so bili ukrajinski in slovenski glasbeniki, ki jih je združila ljubezen do glasbe. To, kar sem lahko videla v teh mladih, je odsev trenutnega dogajanja po celotni Evropi, ki je stopila skupaj in medse sprejela tiste, ki potrebujejo pomoč.

Mladi so sedeli en zraven drugega, vsak je imel v rokah svoj inštrument in niti slučajno se ni dalo razločiti, kdo je ukrajinskega in kdo slovenskega naroda. Vsi so si bili enaki, le da je ene doletela kruta usoda, ki ne bi smela zarezati v življenje nobenega posameznika, sploh pa ne otroka ali mladega človeka.

Slovenski glasbeniki na čelu z dirigentko Živo Ploj Peršuh in druge organizacije so se namreč odzvale na klic na pomoč Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine, ki ga vodi mednarodno priznana dirigentka Oksana Lyniv. Nastal je projekt, ki je omogočil, da je v začetku marca okrog sto glasbenikov prispelo v Slovenijo, kjer imajo možnost bivanja, vaj, skupnega igranja, delavnic in organizacije koncertov. Nekateri so prišli z mamami in bratci ali sestrami, nekateri pa pripotovali celo sami.

Pripoved mladih glasbenic

Svoje prostore jim je odstopil tudi Zavod svetega Stanislava, kamor prihajajo enkrat tedensko in se pridružijo vaji orkestra Škofijske klasične gimnazije. Ob tej priliki sem jih obiskala in spregovorila z ukrajinskima dekletoma Kristino in Mario ter z njihovo spremljevalko in profesorico Olyo.

Ko sem dekleti vprašala, kakšno je bilo njuno življenje pred pričetkom invazije in vojne, sta dejali, da povsem običajno. Hodili sta v šolo, se družili s prijatelji, se ukvarjali z glasbo. Imeli sta vsakdanje življenje in vsakdanje težave. Kristina je povedala, da so ves čas živeli z vedenjem, da lahko pride do vojne, da lahko izbruhne kadarkoli, saj je to proces, ki traja že več let.

“Prvi dan, ko se je začela vojna, se spomnim, da sem se zbudila zaradi zvoka siren okrog petih ali šestih zjutraj. Oče je prišel v mojo sobo in mi povedal, da se je začela vojna. Cel dan sem nato spremljala poročila in novice, da bi sploh vedela, kaj se zares dogaja.”

V nadaljevanju je dejala, da so po nekaj dneh dojeli, da bodo morali zapustiti domovino: “Ko smo izvedeli, da bomo odšli, sem bila zelo žalostna, saj nisem želela zapustiti svojega doma. Oče nam je rekel, da moramo nujno oditi, vedela sem, da moram iti na varno.” Oče jih je iz Lvova, kjer živijo, pripeljal do meje, od tam je skupaj z mamo in sestro z vlakom prek Madžarske nadaljevala pot proti Ljubljani.

Tudi Maria, ki prihaja iz Kijeva, je morala Ukrajino zapustiti šestega marca in se z vlakom odpeljati v Slovenijo. Povedala je, da je bilo na postaji v Kijevu ogromno ljudi, ki so želeli iti na vlak. Na vlaku je morala stati, saj so bili vsi sedeži v trenutku zasedeni. Olya jo je dopolnila in dejala, da se v Kijevu ni dalo ostati, saj je tam zares hudo in nevarno.

Mario sem vprašala, če kaj še posebej potrebuje. Tako je odgovorila:

“Imamo bivališče, hrano in vodo. Vendar sem vseeno zelo žalostna, saj najbolj potrebujem to, da bi bila lahko moja družina spet skupaj in bi se lahko srečali. Moj oče je moral ostati v Ukrajini, na srečo pa se lahko vsak dan slišimo in ohranjamo stike.”

Glasba je njihovo življenje

Vse tri so povedale, da so hvaležne, da so tu. Tu se počutijo dobro in varno, tudi Ljubljana je nanje naredila dober vtis. Večinoma so prišla le dekleta, saj so morali fantje, tako kot vsi moški in očetje, ostati v Ukrajini. Hvaležne so, da lahko vsak dan vadijo, imajo na voljo prostore za igranje in ustvarjanje. Maria je dejala:

Glasba mi je od vedno veliko pomenila, zdaj pa je res vse, kar imam. Vsak dan vadimo, se učimo in to je za nas dobro. Vesela sem, da imam glasbo.

Tudi Kristina je svojo ljubezen do glasbe na podoben način strnila v nekaj besed:

Glasba je moje življenje, uživam, ko lahko igram. To me vedno sprošča. Tudi zdaj v tem času, ko smo v Sloveniji, me glasba zelo sprosti, saj uspem vsaj za nekaj trenutkov pozabiti na vojno in vse, kar se dogaja doma v Ukrajini.

Organizatorji projekta so na Facebook profilu zapisali, da je namen projekta, ki so ga poimenovali Music for Future: Ukraine. Slovenia. Europe, zagotoviti mladim glasbenikom, da bi se lahko umaknili in si opomogli od grozot vojne. Poleg tega želijo, da bi nadaljevali in izpopolnjevali svoje znanje in ljubezen do glasbe. Hkrati pa tudi, da bi z glasbo pomagali zaustaviti nepravična dejanja in opogumili vse, naj ne obupajo in igrajo dalje.

Dirigentka Oksana Lyniv je zapisala:

“Rada bi naredila vse, kar lahko, da bi dala vsem mladim iz svoje domovine upanje za normalno življenje. Umetnost je sedaj postala orožje in zdravilo. S tem projektom jih želimo opogumiti, da ne bi prenehali ustvarjati.”

Tags:
glasbamladiUkrajinavojna
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.