Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Pokončan sem takrat, kadar izgubim človeško v sebi in človeka ob sebi

CLOCK

Shutterstock | Take Photo

Marko Rijavec - objavljeno 27/03/22

Časa je malo

Na pepelnico se je nad vsakim, ki si je dal potresti pepela na glavo, začulo težko in morda komu celo nezaslišano sporočilo, enako nad starimi kakor nad mladimi: “Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.”

Spomin na smrt v postnem času ne služi kot grožnja, samo kot neizprosen opomnik se pojavi, samo da nas spomni, da se naš čas z vsako minuto izteka, da ga je vedno manj in da moramo prav zato z njim ravnati odgovorno in gospodarno. Na voljo nam je kot prostor, v katerem se bomo odločili, kdo želimo biti, v njem nekaj ustvarili, spremenili, nekako pustili svojo sled. Da bomo postali rodovitni. Rodovitnost je v tem, da naredimo prostor življenju.

Znamenja časov

Opominov na iztekanje časa je veliko, seveda ne gre samo za bitje ure v zvoniku, nanj se uho zlahka privadi in ga odmisli, kakor se zgodi tudi z gubami in sivimi lasmi, človek jih rad prikrije, kakor da bi s tem ustavil čas. Zdi se, da je Jezus kot enega takih opominov razumel tudi tragičen dogodek, o katerem so mu prišli povedat ljudje, in s tem prekinili njegovo oznanjevanje o pripravljenosti, budnosti, o občutljivosti za čase in njihova znamenja. Zato se je ob tem ustavil.

Občutljivost je ravno v tem, da ne gremo mimo vsega tega, kar se dogaja v svetu, da zmoremo slišati, premisliti, za kaj pravzaprav gre, ko se zgodi nekaj takega kot Ukrajina, kot razbitje družine, zahrbtna bolezen, kot prometna nesreča rosno mladih ljudi, na primer, vse to ni samo naključje, to je sporočilo: pomni, človek, da si prah. Taka sporočila, bitje ure našega življenja, zahtevajo naš odgovor.

Odgovarjati življenju

V tem je sporočilo prilike o jalovi smokvi, ki jo Jezus pove ob strani nesreč, kar se slabega zgodi, ni “božja štrafa”. Od smokve se pričakuje sad, ta pa je izzvan ravno s časom, v katerega je vsajena, z vinogradom, v katerem raste, z dobrim in slabim vremenom, to je njen smisel, zato raste točno tam, točno zdaj; ta zemlja, ta čas je najboljši za njeno rodovitnost, za njene sadove, sadovi pa dajejo in ustvarjajo življenje.

In sad pomeni nekaj storiti. Povedano po Jezusovo: spreobrniti se. Spreobrnjenje je velikokrat že v tem, da se sploh zganemo, da prenehamo z brezbrižnostjo in naredimo, kar pač lahko – to je neskončno več od tega, da ne naredimo nič, tudi če je to še tako majhna stvar. In nekaj je treba storiti, ker bomo, če se ne spreobrnemo, “vsi prav tako pokončani” (Lk 13,5). Pokončan sem namreč takrat, kadar izgubim človeško v sebi in človeka ob sebi.

Trenutna eskalacija sovraštva in nasilja je tako morda zadnji poskus vinogradnika, da odgovorimo: “‘Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in jo pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal'” (Lk 13,9).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 11.

Tags:
časpost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.