Kako to, da molitev Sveti angel poznajo tudi mnogi otroci, ki ne hodijo k maši ali verouku? To popotnico so verjetno dobili od starih staršev, z željo, da bi bili obvarovani hudega. Potreba po verovanju je mehko zakopana v človekovi notranjosti, težko je vzdržati pred čistim ničem.
Papež Janez Pavel II. je v svojih katehezah večkrat spregovoril o angelih. Njihovo povsem duhovno bivanje pomeni netelesnost in nesmrtnost. Telo si privzamejo samo v določenih okoliščinah, npr. angel, ki hodi ob Tobiju, ali angel, ki reši Petra iz ječe, in angel Gabriel, čigar ime pomeni moja moč je Bog. Mnoge upodobitve oznanjenja Mariji govorijo o neskončni nežnosti in moči, s katero Bog zasipa izvoljene. Naloga angelov je poveličevanje Božje slave, vodenje ljudi po poti odrešenja in zagotovo še kaj, kar nam ostaja skrivnost.
Ko smo živeli še v bloku, sem nekega dopoldneva z vročino obležala v postelji, srečna, da me tisti trenutek nihče od otrok ne potrebuje. Ravno ko sem začela moliti, je v nadstropju nad mano nekdo do kraja privil gumb na radiu. Bolj ko sem skušala preslišati hrup in vztrajati v molitvi, glasneje je utripalo v mojih sencih. V nekem trenutku sem se ujezila in molila takole: sveti angel, prosim, stori kaj, ker ne morem slaviti Boga, svojega Stvarnika. Sekunda – in glasba v zgornjem nadstropju je utihnila. Osupla sem razumela, kako prednostna naloga angelov je, da našo molitev prinašajo pred Boga.
Paul Klee, vodilni nemško-švicarski slikar v obdobju med obema vojnama, se je vse življenje vračal k risbam angelov, samo zadnje leto življenja jih je narisal petdeset. Med njegovimi prvimi znanimi angeli je po izkušnji vojne nastal strašljivi Angelus Novus. Walter Benjamin, judovski marksistični mislec, je v sliki videl “nevihto, ki prihaja iz raja”. Slika je postala ikona levice.
Kleejevi angeli imajo hudomušna imena, zelo človeške opravke – strežejo zajtrk in pomagajo v otroškem vrtcu – pa tudi slabosti in hibe. Pozabljivi angel poveša pogled, ker ga je sram. Jokajočemu angelu je morda spodletela naloga varovanja. Angel upanja je zazrt navzgor, dvomeči angel ima prikrit pogled, angel v nastajanju spominja na kelih in evharistijo.
Klee je imel samosvoj odnos do krščanstva, toda v raziskovanju religioznih motivov je bil iskren. Ko upodobi zasmehovanje Kristusa, to odraža tudi njegovo izkušnjo preganjanja, saj so mu nacisti leta 1933 vzeli profesuro in ga izgnali, ker so mu pripisali judovske korenine, čeprav jih ni imel. Če je Kristusa v mlajšem obdobju upodobil z distanco, je njegov Ecce (glej, človek) v zadnjem letu njegovega življenja (1940) prežet z napredujočo bolečino, ki jo je slikarju povzročala avtoimunska bolezen.
Iz njegovega ustvarjanja lahko začutimo, kako tesno je minljiva človeškost prepletena z nesmrtnostjo. Pa tudi to, da nismo sami, saj so ob nas angeli, vajeni našega kolebanja in pripravljeni, da nas vodijo po poti odrešenja, kakor pravi sveti Janez Pavel II.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 11.
