Ona: “Ah, kako čudovit fant. Prava zvezda, vedno v središču pozornosti. Karizma.” On: “Kako krasna ženska, tako globoka, skrivnostna.” Opisujemo seveda trenutke zaljubljenosti ekstravertnega moškega in introvertne ženske, ki so ju privedli do tega, da sta si drznila stopiti v resen odnos.
O morebitnih poznejših scenarijih v tem odnosu je spregovorila doc. dr. Saša Poljak Lukek, specialistka zakonske in družinske terapije, visokošolska učiteljica na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Ekstraverti potrebujejo družbo in njeno pozornost, da so srečni v svojem bistvu, absolutno ne potrebujejo veliko tišine, medtem ko so introverti nedružabni, potrebujejo samoto, mir, tišino. So te razlike res tako zelo očitne?
Gre za tipologijo, za dve skrajnosti. V psihologiji zelo težko uvrščamo ljudi v ti dve skrajnosti, saj je vmes še veliko sivine. Ljudje so značajsko tudi med tema dvema skrajnostma oz. poloma. Značilno za tipologije je, da jih večkrat označujemo za dobre ali slabe; najbolje je pogledati jih z obeh strani.
Biti ektravert pomeni, da znaš komunicirati, prevajati občutke v besede, da si družaben, zaupljiv do vseh ljudi, da imaš veliko socialno mrežo. To so vsekakor pozitivne lastnosti, ki v življenju koristijo. Introvertirane osebe pa lahko bližnjim pomagajo umiriti se, osredotočiti in razvijati samozadostnost in avtonomijo. Razvijajo lahko globlje odnose in se osredotočijo na manj številčne.
V nekem obdobju se lahko bolj nagibamo k ekstravertnosti, sčasoma pa lahko pride v ospredje tudi introvertno vedenje.
Se to zgodi zaradi težkih preizkušenj v življenju?
Tudi zaradi tega. Vsaka preizkušnja oz. premik, kot npr. rojstvo otroka, odhod otroka od doma, začetek partnerstva zahteva, da spreminjajo vedenjske vzorce, ki so bili prej funkcionalni, zdaj pa niso več. Tako se lahko na vsako situacijo odzovemo drugače. Če nam je kot introvertiranemu človeku prej ustrezalo, da se umaknemo, moramo zdaj nehote ostati v odnosu in preizkušati svojo ekstravertno plat.
V družbi se zadnje čase v delovnih okoljih promovira prodornost, komunikativnost, iznajdljivost. Te lastnosti so bolj v prid ekstravertom. Kje so v delovnem okolju pozitivne lastnosti introvertov?
Tudi osebe, ki znajo biti bolj v ozadju in predvsem take, ki znajo dobro opazovati druge, so lahko zelo uspešne. Zopet lahko rečemo, da nobena od teh skrajnosti osebnostnih potez ni absolutno dobra, tudi za delovno okolje ne.
Je pa potrebno, da se zmore oseba prilagoditi in da je sposobna tudi v svojem delu izražati tako prodornost in komunikativnost, ko je to potrebno, in na drugi strani, da zna biti samostojna in se prilagoditi.
Kaj pa v odnosu?
Ekstravertirani ljudje imajo načeloma veliko odnosov, ampak so ti bolj površni. Introvertirani pa znajo tvoriti poglobljene odnose in so bolj na razpolago drugim. Tako tudi tu velja, da je dobro, če znamo v življenju dobro prilagoditi svojo osebnost situacijam – da znamo biti družabni in da na drugi strani zmoremo tudi poglobljen odnos v naši družini.
Predstavljajmo si scenarij: dekle, malo bolj zaprto vase, sramežljivo, se zaljubi v fanta, ki je zvezda vsake družbe, odprt, osvoji jo s svojim šarmom, karizmo. Njej je všeč njegova odprtost, njemu njena skrivnostnost. Poročita se. Kaj se običajno zgodi, ko introvertnost in ekstravertnost v nekem daljšem odnosu trčita drug ob drugega?
V intimnih odnosih je tako, da nas pogosto prizadene tisto, kar nas je sprva pri partnerju najbolj privlačilo. In prav na tej točki se začne odnos. Takrat moramo začeti spreminjati sebe v odnosu, pa ne zaradi drugega, ampak zaradi nas samih. Ne nazadnje v odnose stopamo zato, ker nismo samozadostni, in zato moramo biti pripravljeni tudi razvijati se in rasti v odnosu.
Ključno v odnosu pa je, da smo sposobni graditi intimnost v najširšem pomenu besede. To pomeni, da smo kljub morebitnim nasprotjem sposobni razvijati sočutje drug do drugega, da izražamo svoje občutke, da dopustimo, da občutke izraža partner in predvsem da razvijamo zanimanje drug za drugega, da smo se sposobni učiti drug od drugega.
Je bolje, da živita “ločeno”, vsaj v družabnem smislu, npr. mož hodi naokrog in je zadovoljen, žena pa je zadovoljna po svoje?
Za intimen odnos ločeno življenje nikoli ni rešitev. Res je, da moramo biti avtonomni in da moramo dobro poznati samega sebe ter slediti svojih željam in potrebam, vendar moramo biti to avtonomijo sposobni udejanjati v odnosu. Kljub zadovoljstvom, ki jih lahko najdemo zunaj odnosa, mora biti glavno pribežališče vedno odnos. Tam se morata zgraditi temeljna iskrenost in zaupanje, kjer najdemo razumevanje, tudi ko vse drugo odpove.
Predvidevam, da lahko introvert hitreje postane ljubosumen. Naj si oseba pri premagovanju tega čustva pomaga sama ali ji mora partner nenehno dokazovati svojo pripadnost?
Ljubosumje izvira iz drugih čustvenih bolečin. Tudi ekstravertni ljudje so zaradi svoje posesivnosti lahko zelo ljubosumni. Lahko razvijejo mešanico strahu in jeze, ki je ne znajo regulirati drugače, kot da postanejo posesivni. Če doživljamo ljubosumje, je dobro, da se zavedamo, iz česa izhaja, zakaj je tam, in najti pravilne strategije za uravnavanje strahu in jeze.
V ljubosumju imamo namreč občutek, da nam je nekaj, kar nam pripada, odvzeto. Ključno je, kaj s temi občutki naredimo, da lahko iz ljubosumja izidemo. Sicer pa pri ljubosumju najbolj trpi tisti, ki je ljubosumen, njegov partner pa posledično trpi zaradi pritiskov, ki jih drugi izvaja.
Dogaja se, da se introvert in ekstravert prepirata o tem, kdo naj bi več oziroma manj hodil v družbo. To se žal dogaja tudi pred otroki. Vaš komentar?
Konflikti so sestavni del partnerskega odnosa. Otroka ne moremo zaščiti pred vsemi nestrinjanji. Pomembno je, da konflikte rešujemo na spoštljiv način. To bo dalo otrokom model spoštovanja in reševanja konfliktov. Pomemben je način pogovora, kako se z njimi soočamo in jih rešujemo, ne pa to, da jih sploh ne sme biti. S tem, ko izražamo spoštovanje partnerju, ga prenesemo tudi na otroke in njihov svet, ki je zelo občutljiv.
Kaj pa še kakšen dodaten nasvet za katoliške zakonce, ki so si tako diametralno nasprotni?
Pomembno je, da se ne ustrašijo nasprotij in da so ranljivi, iskreni ter sočutni drug do drugega. Drug od drugega naj se učijo in v tem sočutju razvijajo neko pogrešanje, pripadnost, da lahko govorijo o svojih občutkih in razvijejo oz. ohranjajo zanimanje za svet drugega, da zgradijo intimo.
Pomembno je zavedanje, da se lahko razumejo in govorijo o svojih občutkih kljub temu, da so si različni. To je Milost, ki jo lahko ustvarimo v odnosu in na kateri gradimo intimo in zaupanje. Ključno je, da verjamemo vanjo, jo čuvamo in imamo do nje odgovornost.
