Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Imata 10 otrok: “Učijo nas ponižnosti, gorečnosti in vztrajnosti v molitvi”

Rodzina Marcinkowskich

fot. archiwum prywatne

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 29/03/22

Idealen in manj idealen vsakdan velike družine

Agnieszka in Przemek Marcinkowski živita v kraju Papowo Toruńskie na Poljskem in sta starša desetih otrok: Estere (9 let), Terese (8 let), Jožefa (7 let), Faustine (6 let), Rože (5 let), Klare (4 leta), Marie (3 leta), Filipa (2 leti), Janeka (1 leto), od nedavnega pa tudi Paulinke. Pravita, da so čisto običajna družina.

“Počutim se poklicana, da sem mama, ker Jezus tako želi. Ne zato, ker sem boljša od drugih. Sadove te poklicanosti vidim vsak dan. Kljub vsakodnevnim nevihtam, nemirom in skrbem v srcu čutim mir. Naši otroci so Božji darovi, mene pa je Bog z leti ustvaril sposobno premagati vse svoje strahove in bojazni,” pravi Agnieszka.

Deset otrok. Se počutite kot v nebesih?
Przemek: Zdi se mi, kot da sem opazovalec tega, kar Bog počne v našem življenju, in tega, kako nas odpira za življenje. Ko sva se pred 15 leti poročila, si nisem mislil, da bova imela toliko otrok. Zdaj smo srečna družina. Otroci hodijo v šolo in vrtec, prepirajo se skoraj glede vsega, si odpuščajo in drug drugemu izkazujejo ljubezen. In midva? V tem se skušava najti. (smeh)

Agnieszka: Živimo kot vsaka druga družina, ne zdi se nam, da smo boljši od kogarkoli. Jezus je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel – to je stavek, ki sem ga pred kratkim slišala med jutranjo molitvijo. V mojem primeru se čutim poklicano, da sem mama, ker Jezus tako želi. Ne zato, ker sem boljša od drugih. Sadove te poklicanosti vidim vsak dan. Kljub vsakodnevnim nevihtam, nemirom in skrbem v srcu čutim mir. Naši otroci so Božji darovi, mene pa je Bog z leti ustvaril sposobno premagati vse svoje strahove in bojazni. Z vsakim novim rojstvom se pojavi hvaležnost za možnost, da izkusimo odnos z Njim pa tudi drug z drugim.

Tudi vidva prihajata iz velikih družin?
Agnieszka: Imam tri mlajše brate. V sebi sem imela željo imeti več otrok.

Przemek: Jaz imam sestro in brata.

Zakaj sta se odločila za tako veliko družino? Sta se o tem pogovarjala, ko sta bila zaročena?
Agnieszka: Ne spominjam se, da bi se o tem posebej pogovarjala. Poznala sem izkušnje oseb iz cerkvene skupnosti in iz svoje družine, vemo pa tudi, da v življenju marsikdaj ne gre vse po načrtih.

Przemek: Bog daje življenje. Ko sva se odločila za poroko, je bilo govora o otrocih, bili so v načrtu. Za to sva bila odprta, prav tako pa sva bila pripravljena na možnost, da jih morda nikoli ne bo.

Rodzina Marcinkowskich

Pravita, da ste običajna družina. Kako je torej videti vsakdan običajne družine?
Przemek: Obstajata dve različici – idealna in taka manj idealna!

Začnimo z idealno.
Przemek: Vstaneva okrog petih, da skupaj zmoliva. To je čas, ko je vse tiho, vsi spijo, midva pa lahko dan, ki se začenja, zaupava Božji previdnosti. Potem zbudiva vse otroke. Šest jih hodi v šolo, trije pa v vrtec. Paulinka ostane doma z mamo.

In potem?
Przemek: Pripraviva jim zajtrk. Pri nas je odlično, ker mimo doma pelje šolski avtobus in starejši otroci z njim hodijo v šolo. Jaz na poti v službo s seboj vzamem predšolske otroke, znova jih poberem na poti domov. Nekateri otroci imajo potem dodatne aktivnosti. Zvečer skupaj jemo. Molimo, včasih je to del rožnega venca, drugič branje odlomka iz Svetega pisma. V nedeljo pripravimo jutranjice – to je naša domača liturgija, med katero pojemo psalme, beremo evangelije in se pogovarjamo z otroki, sprašujeva jih, ali jim Beseda spregovori. To je tudi čas, ko si lahko medsebojno odpustimo.

Agnieszka: Manj idealna pa je videti tako, da je že zjutraj v našem domu pravi kaos. (smeh) Moram povedati, da so najini starejši otroci precej samostojni. Starejši si sami pripravijo oblačila, midva le preveriva, ali so primerna za vreme. Poleg tega lahko slišite loputanje z vrati in prepire, zlasti v dekliški sobi. Včasih je eksplozivno, toda čez eno uro se že pogrešajo. Vsakodnevno življenje zahteva veliko potrpežljivosti, da se stvari ne lotevamo preveč čustveno.

Sta del neokatehumenske skupnosti sv. Jožefa, ki je zavetnik svete družine. Se tudi vi obračate k njemu?
Przemek: Moja žena je molila k sv. Jožefu za dobrega moža in to je dobila. (smeh)

Agnieszka: Pred časom sem naletela celo na knjižico o zaupanju sv. Jožefu. Začela sem brati. Moram reči, da je bila to odlična izkušnja. Od takrat me vsakodnevno spremlja. Z njegovo pomočjo lažje premagujem težave.

Kot misijonarji ste se znašli v Litvi, v Rigi, kjer so bile tudi družine iz Španije, Italije. Kako je videti evangelizacija z otroki?
Przemek: Temelj našega misijona je, da majhna skupina ljudi (tri do štiri družine z otroki, duhovniki, samski) odide v kraj, kjer ni institucionalne cerkve. Evangeliziranje na taki misiji pomeni pričevanje o vsakdanjem življenju z vero. Tam smo normalno funkcionirali, iskali smo delo, otroci so hodili v šolo, vsaka družina je živela v najetem stanovanju. Skupaj smo molili, družili smo se, bilo je, kot da bi ustvarili majhno župnijo. Enkrat na teden smo organizirali evangeliziranje na ulici, z drugimi smo delili svoje izkušnje, oznanjali smo Božjo besedo.

Agnieszka: Naša evangelizacija izhaja neposredno iz našega načina življenja. Ni treba veliko govoriti.

Velika družina pomaga v poklicnem življenju?
Przemek: Velika družina, predvsem pa vera, daje distanco do dela in pomaga vzpostaviti pravo hierarhijo vrednot.

Česa vaju učijo otroci?
Przemek: Gorečnosti in vztrajnosti v molitvi. Otroci pogosto prihajajo k meni z različnimi vprašanji in prošnjami. Kar naprej slišim: “Očka, očka!” Njihova dojemanja mi pomagajo, da se na pravi način obrnem k Bogu in nisem malodušen v molitvi.

Agnieszka: Mene pa otroci učijo ponižnosti.

Rodzina Marcinkowskich

S kakšnimi izzivi se soočata poleg organiziranja izletov?
Przemek: Trudim se “videti” najine otroke in ne le vsakodnevno skrbeti za liturgično plat delovanja naše družine. Včasih koga vzamem s seboj v trgovino – ne le zato, da bi mi pomagal nositi, ampak da med potjo malce poklepetava. Temelj dobrega odnosa je prisotnost. Velika družina uči, kako določiti prioritete in kako izbrati tisto, kar je resnično pomembno.

Agnieszka: Največji izziv je vsakega otroka obravnavati individualno in odgovoriti na njegove čustvene potrebe.

Očetovstvo, materinstvo … Vam ostane kaj časa zase?
Agnieszka: Najti čas le za naju je velik izziv. Toda skušava ga poiskati. Za odnose se je treba potruditi.

Kako skrbita za zvezo?
Agnieszka: Včasih za otroke poskrbijo varuške in takrat imava čas, da greva skupaj na kosilo ali kavo.

Przemek: Na srečanja skupnosti običajno hodiva brez otrok. Takrat sva lahko skupaj z drugimi zakonskimi pari, imava čas za pogovor, izmenjavanje izkušenj. Med poletnimi počitnicami prav tako skušava najti čas za kratek oddih v dvoje. Včasih nama uspe, spet drugič ne. Pomembno je, da ne pozabim na pravilno hierarhijo: Bog, žena in nato otroci. 

Se pogosto srečate z vprašanjem, ali so vsi otroci vaši?
Agnieszka: Seveda! Ljudje se različno odzovejo. Na splošno je odziv pozitiven, vendar včasih naletimo na negativne komentarje. Mislim si, da moja evangelizacija temelji na tem, da se ljudje ustavijo in skušajo začeti pogovor, ko grem z otroki v trgovino. Odprejo se, spregovorijo o svojih izkušnjah, otrocih. Včasih obžalujejo, da se niso odločili za otroke. Nekoč sem poslušala pridigo duhovnika, ki je rekel, da je velika družina znamenje vere. Te besede sem vzela z rezervo. Šele čez čas sem ugotovila, da je res tako. Vidim, da ljudje težko ostanejo ravnodušni glede nas in se morajo odzvati.

Przemek: Mene sprašujejo, ali so to otroci ene žene. (smeh)

Je za to, da postanemo starši veliko otrok, potrebna poklicanost?
Agnieszka: Poklicanost se oblikuje skozi leta, prepoznavanje pa je zelo individualno. Vsakič znova se rodi skupaj s prihodom novega otroka na svet.

Przemek: Včasih sem bil skrben načrtovalec. Mislil sem, da moram imeti načrt A, če pa se ta ne izide, še načrt B, če pa tudi to ne uspe, bom nesrečen do konca življenja. Starejši kot sem, bolj vidim, da v resnici tako ne gre. Najpomembneje je biti z Bogom, odnos z njim, za katerega si moramo prizadevati vsak dan. Nekoč sem med ignacijanskimi duhovnimi vajami, ko sem razmišljal o svoji poklicanosti, prejel besede psalma, ki so z mano ostale do danes: “Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja.” 20 let od tistega trenutka lahko pričam, da je Bog dober in da me njegova milina še vedno spremlja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
družinaintervjuotroci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.