V življenju pogosto nastopijo trenutki, ko sedemo k molitvi in ne občutimo ničesar. Ne doživljamo nobenega veselja, nobenega miru, za molitev se moramo resnično potruditi.
Morda nas celo mika, da bi molitev povsem opustili.
Sv. Frančišek Saleški se je te možnosti globoko zavedal in je napisal pismo sv. Ivani Frančiški Šantalski, ki je doživljala takšno duhovno sušo.
Najvišja točka svete vere je, če se zadovoljimo s preprostimi, suhoparnimi dejanji, ki jih izvaja izključno nadrejena volja, tako kot bi bila najvišja stopnja odrekanja, če bi bili zadovoljni, da jemo, če že ne ravno z odporom, pa vsekakor brez kakršnegakoli okusa ali užitka.
Svojo preizkušnjo ste nazorno pojasnili in zanjo ni nobenega zdravila, razen tistega, ki ga že uporabljate: da Bogu čim pogosteje zatrjujete, kako ste pripravljeni prenašati živo smrt in uživati svojo duhovno hrano brez okusa, občutkov ali zavesti.
Ta nasvet se morda ne zdi prav tolažilen, vendar je zelo iskren, saj priznava, da je treba takšno preizkušnjo prestati s pomočjo Božje milosti, in nas spodbuja, da z močjo lastne volje ostanemo zvesti Bogu.
Sv. Frančišek Saleški v nadaljevanju pisma sv. Ivano Frančiško Šantalsko spodbuja, naj svoje trpljenje daruje Bogu.
Da bi nas ljubi Gospod želel tako popolnoma za svoje, da nič ne bi ostalo naše, ampak da bi se lahko v celoti in brez zadržkov predali Njegovi Previdnosti. Potrpežljivo vztrajajmo v temi Njegovega trpljenja.
Če v molitvi izkušate sušo, ne obupajte, kajti Jezus vas kliče bližje sebi in vas spodbuja, da se odrečete “občutkom” v molitvi ter svojo ljubezen do Njega izkažete v slehernih okoliščinah.
To so v svojem življenju počeli svetniki: ljubili so Boga, tudi ko sta jim bila odvzeta vsa radost in mir v molitvi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
