Da nekomu pripadamo, je edina hrana, ki lahko nasiti človekovo lačno srce

Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je, da je ne bomo nikoli prav dobro razumeli, nikoli dovolj dobro razložili, nekaj globljega od besed je v njej, nekaj bolj prostranega od človekove logike, nekaj resnično čudežnega.

Ker je čudež najprej to, da je v globini človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal ničvreden, da je v njej na dnu, ko nima ničesar več, niti dostojanstva ne, čudna misel, da še vedno ima očeta (trikrat “oče” v Lk 15,17-18). In je potem tudi nekaj enako čudežnega, da čemi v srcu tega očeta zavest, da kljub vsemu, kar mu je ta storil, še vedno ima sina.

Preberite še:Pokončan sem takrat, kadar izgubim človeško v sebi in človeka ob sebi

Nekomu pripadamo, od vedno in za vedno, z ne­uničljivo vezjo, zato je tako, nekje imamo svoj prostor pri mizi, kamor se namesto nas ne bo usedel nihče drug, svoj krožnik, svoj kozarec, nihče ne bo jedel in pil iz njiju namesto nas, nekdo nas bo pogrešal, če nas ne bo na večerjo, nekdo nas bo čakal, nekdo si bo dopustil to neumno trpljenje, ki ga daje upanje, da se bomo vrnili, da ne bomo pozabili tega, da nekomu pomenimo vse, celo več od lastnega življenja, da smo nekomu sinovi in hčere, tudi ko nismo vredni tega imena. To pomeni imeti očeta, vedeti, da on ima nas, da smo njegovi.

In zavedati se tega, to je za življenje ključna stvar, da nekomu pripadamo, to je edina hrana, ki lahko nasiti človekovo lačno srce, ne “delež premoženja, ki mu pripada”, niti “razuzdano življenje” (Lk 15,12-13), tudi “kozlič” samostojnosti ne (Lk 15,29) – da, tudi starejši sin na svoj način blodi –, ampak to, kar pravi oče: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.” (Lk 15,31)

Preberite še:“Zdelo se mi je, da me Bog noče pogledati, ker sem uničil svoje življenje in življenje drugih”

Če tega nimamo, potem kot lačni berači povsod iščemo tisto, kar nam manjka, stikamo po smeteh in jemo slabše od prašičev, ko si mislimo, da bomo nekomu nekaj pomenili, če bomo koga premagali z nasiljem, ali znanjem, ali ugledom, da bomo nekomu dragoceni, če bomo bogati in uspešni, če nas bodo ljudje občudovali, da nas bo nekdo spoštoval, če mu bomo izpolnili vsako željo in mu za pozornost prodali svoje svetinje.

Ta neverjetna Božja potrpežljivost je zato tako velika, ker jo je izumila ljubezen. In edinole ta se zaveda, da je pomlad pri človeku nekaj, kar nastaja zelo dolgo, ker se spotika ob toliko obupa in občutka nevrednosti (Lk 15,19), ob logiko sveta, pri kateri si je treba ljubezen zaslužiti in pri kateri so napake usodne. Edino ta si pomladi pri njem želi in jo čaka. Edino ta jo pri njem tudi ustvarja. Kajti nič ne spremeni človeka tako, kot ga lahko spremeni ljubezen.

Preberite še:Molitev za več potrpežljivosti

Zato Bog vztraja. Ker verjame, da se bo človek enkrat obrnil in šel domov. Od tega, da človeka ob sebi kliče “ta tvoj sin” (Lk 15,30), k temu, da mu bo rekel “ta moj brat” (Lk 15,32). To je sprememba, ki ji rečemo velika noč.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 12.

Preberite še:Na priložnost za fotografijo, ki si jo res želi, Sandi čaka tudi več let. Potem nastanejo takšne

Preberite še:“Vsi nosimo ogromne nahrbtnike, polne različnih življenjskih preizkušenj in emocij”

Preberite še:Ganljiv video ukrajinskega dečka, ki poje pred križem