Črta v obliki črke M povezuje kraje, kjer se je prikazala Marija

Omenjeno povezavo v obliki črke M sestavljajo glavni kraji Marijinih prikazovanj in čudežev, ki jih je naredila v Evropi. Med njimi so: 1830 – Pariz (v Rue du Bac); 1846 – La Salette (Francija); 1858 – Lurd (Francija); 1871 – Pontmain (Francija); 1876 ​– Pellevoisin (Francija); 1917 – Fatima (Portugalska); 1932 – Beauraing (Belgija); 1933 – Banneux (Belgija); 1947 – Rim (pri jami Tre Fontane); 1953 – Sirakuze (Italija); 1981 – Medžugorje (Bosna in Hercegovina).

Kraja Pellevoisin in Tre Fontane sta bila priznana kot kraja marijanskega češčenja, vendar Cerkev še ni uradno priznala Marijinega prikazovanja.

Francoska mistikinja sveta Katarina Labourè (Fain-lès-Moutiers, 2. maj 1806 – Pariz, 31. december 1876), ustanoviteljica češčenja čudodelne svetinje, je med 18. in 19. julijem 1830 doživela prvo Marijino prikazovanje, ko ji je Marija naročila, naj oblikuje svetinjico.

Sv. Katarina se tako spominja prikazovanj: "Ob 23.30 sem slišala, da me kličejo po imenu: 'Sestra, sestra'. Zbudim se, pogledam v smer, od koder je prišel glas, torej s strani prehoda ob postelji. Videla sem otroka, starega približno štiri ali pet let, oblečenega v belo, ki mi je govoril: 'Pridi v kapelo, sveta Devica te čaka (...).' Sledila sem mu in povsod, kamor je šel, je izžareval veliko luč. Otrok mi je rekel: 'Tukaj je Sveta Devica, tukaj je. S strani, blizu slike sv. Jožefa, sem slišala šelestenje svilene halje. Gospa je prišla sedet na stopnice oltarja ob evangeliju, v naslanjač, ​​podoben tistemu od svete Ane, vendar ta gospa ni bila sveta Ana (…).' Dvignila sem oči k obličju Device in skočila k njej, se vrgla na kolena in položila roke na kolena Presvete Device. To je bil najslajši trenutek v mojem življenju."

V regiji Rhône-Alpes, v vasi, imenovani La Salette, se je Devica 19. septembra 1846 prikazala dvema pastirčkoma, ki sta peljala svoje krave na pašo. Ime jima je bilo Massimino Giraud in Melania Calvat, stara sta bila 11 in 14 let. Prikazovanje je sestavljeno iz treh dejanj.

Gospa je v solzah sedela na kamnu. Oblečena je bila kot ženske iz njunih vasi. Malima pastirčkoma je zaupala sporočilo z nalogo, da o prikazovanju povesta vsem ljudem. Devica je opozarjala na grehe, ki jih ljudje delajo, in oznanjala pekel za tiste, ki vztrajajo pri takšnem vedenju, odpuščanje pa za tiste, ki se spreobrnejo.

11. februarja 1871 se je v Lurdu Marija prvič prikazala Bernardki Soubirous, ki je bila takrat stara 14 let. Zjutraj, 11. februarja 1858, je Bernardka dvakrat zaslišala "zvok sunkov vetra". Bila je presenečena, saj v zraku ni bilo niti najmanjše sape. Nato je dvignila oči proti votlini in tam v niši v skali zagledala žensko, ki jo je pozneje opisala takole: "Gospa, oblečena v belo: imela je belo obleko, belo tančico, moder pas in rumeno vrtnico na vsaki nogi."

Prikazovanja so trajala pet mesecev, od februarja do julija 1858. Devica Marija, ki se ji je predstavila kot Brezmadežno spočetje, je pozivala k pokori in spreobrnjenju grešnikov ter prosila, naj se na odlagališču smeti, kjer so se zgodila prikazovanja, zgradi svetišče.

Marijin podpis poteka tudi tudi skozi Pontmain v Franciji. Leta 1871 je bila ledena zima. Francija se je zapletla v vojno s Prusi in zdelo se je, da pruskega napredovanja nihče ne more več ustaviti.

12-letni Eugène Barbedette in njen 10-letni brat Joseph sta pomagala očetu sekati drva. Eugene je pred skednjem zagledal lepo gospo v modri obleki, posejani z zvezdami, ki ga je nasmejano gledala. Na glavi je nosila zlato krono z rdečo obrobo v sredini. Tudi Joseph je prišel ven in zagledal lepo damo. Prav tako sta jo zagledala 10-letni Jeanne-Marie Lebossé in 11-letni Françoise Richer.

Marijina prikazovanja v Pellevoisinu leta 1876 so drugačna od vseh drugih, saj je Marija ozdravila sklepe vidkinji Estelle Faguette, ki je bila pri 32 letih invalidna. Cerkev je čudež priznala leta 1983 po temeljiti škofijski preiskavi, ki jo je opravil škof Bourges.

"Tiste noči, ob polnoči, sem doživela prvo prikazovanje Presvete Device. Ob tej priložnosti mi je Presveta Devica rekla: 'Ali boš umrla ali pa boš ozdravela.' Prikazovanj Gospe Usmiljenja, ki so se zgodila med 14. in 18. februarjem 1876, Cerkev še ni uradno priznala, je pa svetišče Pellevoisin kljub temu priznala kot marijanski kraj.

Marijin podpis ima za najbolj zahodno točko kraj Fatima. Maja 1917 se je Marija prvič prikazala devetletni pastirici Luciji ter njenim bratrancem Jacinti in Frančišku, starima šest in osem let. Otroci so pasli ovce in se igrali, ko je nebo razsvetlil sij, podoben streli. Na majhnem hrastu so zagledali Gospo, oblečeno v belo, svetlejšo od sonca, ki je oddajala zelo jasno in močno svetlobo.

"Ne bojte se, ne bom vas prizadela. Prihajam iz nebes." S temi uvodnimi besedami se je Gospa vmešala v človeško zgodovino, da bi v vojnem okolju prinesla sporočila miru in odrešenja. V pozdravu je ponovila, kar je njen Sin tolikokrat govoril: "Ne boj se," (Mt 14,27). Po prvem srečanju je sledilo še pet prikazovanj, ki so se vsa zgodila v enem letu.

Znana tudi kot Gospa zlatega srca, ki se je 33-krat prikazala nekaterim belgijskim otrokom med letoma 1932 in 1933 v majhni vasici Beauring. Prikazovanja je priznal Sveti sedež leta 1949. Najpomembnejše sporočilo je bilo: "Če me ljubite, se žrtvujte zame."

Gospa se je prikazala 33-krat petim otrokom, starim od devet do 15 let. Večinoma se je prikazovala na vrtu samostana redovnic krščanskega nauka in vedno ponoči, kot da bi hotel reči, da v temnem in groznem obdobju, kot je ta iz prve polovice 20. stoletja, noč razsvetljuje z lučjo upanja.

Le 12 dni po koncu prikazovanj v Beauringu je bila Gospa znova prisotna v Belgiji. Tokrat v Banneauxu, v Ardenih, približno 20 kilometrov jugovzhodno od mesta Liège.

Tu se Marija sama imenuje Devica ubogih in reče, da bo voda iz bližnjega potoka znamenje očiščenja, pa tudi simbol "rek žive vode", ki tečejo iz tistega, ki sprejema evangelij. Prikaže se osemkrat, od januarja do marca 1933, 11-letni deklici Mariette Beco. Njeno sporočilo: "Prišla sem, da bi olajšala trpljenje. Verjemite vame, jaz bom verjela v vas. Veliko molite."

Marijin podpis se ustavi tudi v Italiji, v Rimu. Bruno Cornicchiola je skupaj s svojimi tremi otroki na hribu Tre Fontane v Rimu zagledal lepo dekle temne polti in las, z zelenim plaščem in s knjigo v rokah. In od tega trenutka dalje je vse življenje od nje prejemal duhovna sporočila in preroška oznanila vse do nekaj mesecev pred smrtjo, 22. junija 2001.

Videc je skrivnosti, ki jih je prejel od Gospe, predal Vatikanu, ki jih nikoli ni objavil. Gre za vizije dramatičnih dogodkov preteklega stoletja, ki so se zares zgodili.

Čudež, ki ga je Cerkev priznala v nekaj mesecih, se je zgodil konec avgusta 1953 v Sirakuzah, v domu mladih zakoncev Angela Iannusa in Antonine Giusto.

29., 30., 31. avgusta in 1. septembra so "človeške solze" tekle iz mavčne slike, ki prikazuje brezmadežno Marijino srce, postavljeno na vzglavje zakonske postelje. Marijine oči so bile videti otekle od solz kot pri osebi, ki so jo zajela močna čustva, solze pa so se zbirale v vdolbini njene roke.

Na vzhodu Marijin podpis doseže enega najbolj znanih krajev marijanskih prikazovanj: Medžugorje. 24. junija 1981 popoldne se je 16-letna Mirjana Dragičević s 15-letno Ivanko Ivanković odpravila na sprehod po poti ob vznožju hriba Podbrdo. Okoli 17. ure sta se dekleti vračali domov, ko je Ivanka približno dvesto metrov stran zagledala svetlečo postavo. Takoj je vzkliknila: "Glej, Gospa."

Mednarodna teološka komisija, ki je primer proučevala do leta 2014, je prvih sedem Gospejinih prikazovanj priznala za nadnaravne.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.