Patricija je živela v šestčlanski družini sredi prestolnice. Skrbni starši so skrbeli za trdo vzgojo in odločno postavili meje, ko je bilo potrebno. Najstarejši brat je bil “unikum”, ki je imel od nekdaj same petke in je bil v vsem zgled popolnosti. Drugi brat je starše presenetil tudi s slabšimi ocenami in pokazal realnost življenja. Najmlajša sestra pa je bila ljubljenka vseh.
“Treba je bilo pokazati, da obstajajo tudi druge možnosti,” se spominja uporniških let. “Bila sem upornica, trmasta, kot so zdaj najini otroci, in če sem se odločila, je bilo tako.” In dosegla je poseben rekord, ko je bila šest let gimnazijka tretjega letnika.
Kako je sploh mogoče, da se je za šest let ustavila v enem letniku? “Prvo leto sem se morala zaradi neopravičenih ur izpisati.” Potem se je prepisala na drugo gimnazijo. Spomni se, kako je bila kljub slabim ocenam neocenjena, ker se je ves razred postavil na njeno stran in prosil profesorico, pri kateri je nabrala največ enic, da ne bi ponavljala letnika.
“Nikoli nisem bila nezadostna, vedno sem bila neocenjena,” je še zdaj ponosna. V drugem letniku se je potrudila, da je ta predmet spravila pod streho, a je bila na koncu neocenjena zaradi drugega predmeta. V tretjem letniku pa jo je slaba družba, kjer je kot upornica našla svoje mesto, tako okupirala, da je zmanjkalo časa za šolske obveznosti.
Odločila se je, da gre od doma
“Začelo se je v šolskem času, ko smo vsak odmor kadili travo, potem pa eksperimentirali vse drugo,” se spominja začetkov sveta omame. Sošolke so pustile šolo, Patricija jim sicer v tem ni sledila, z njimi pa je ohranjala stike, nabirala neopravičene ure in vedno bolj stopala na stranpot.
Najstarejši brat je prvi odkril, da se drogira, in jo seveda zatožil. Tako so se odnosi z njim še poslabšali, starši pa so odločno postavili meje. A to 18-letnice ni odvrnilo … “Doma marsičesa nisem smela, bilo je kup omejitev in odločila sem se, da grem od doma.”
Preselila se je v prostore stare železnice, ki so jih zasedli s “prijatelji” in si jih sami uredili. Imeli so čas za žure, zabave … “Hitro sem se znala prilagoditi okoliščinam. Vsak pa je imel svojo pot.”
Dokler je imela status dijakinje, je delala prek študentskega servisa, pozneje pa na črno v barih, “podilala” travo in se znašla, da je preživela. Potrebovala pa je tudi vedno večjo dozo.
Skupaj kadili in se pogovarjali
Domači župnik je v tistem obdobju zbolel in je hodil na daljše sprehode. Ko so se nekoč srečali, jo je vprašal, kje in kako živi. Kmalu jo je poiskal in prinesel nekaj prazničnih priboljškov zanjo in njeno družbo. “Prišel je na cigareto. Skupaj smo pokadili in se pogovarjali.” Bil je preprosto z njimi in jih ni v nič prepričeval, vedno pa jih je razveselil s kakšno pozornostjo. V očeh vseh je zavozila svoje življenje, on pa je našel način, da ji je polepšal te trenutke in ohranil stik.
V tem času ni marala stikov z domačimi, in “če se tako odločiš”, pravi, “jih tudi nimaš”. Njeni domači so ji na poseben način pokazali, da jo imajo radi; spoštovali so njeno odločitev in je niso silili v odnose, ki jih ni želela. So pa ohranili nevidne vezi, ko so zanjo vztrajno molili, jo izročali v Božje varstvo in zaupali.
Patricija v tem obdobju ni hodila k maši, ker “niti ni bilo časa”. Na slovesnosti, kot so bili koraki na poti do stričevega posvečenja v duhovnika, pa je vseeno šla. Ohranila je oseben stik z Bogom, kaj zmolila … Za stričevo novo mašo so jim po slovesnosti pripeljali veliko peciva in drugih dobrot. “Starši so bili odločni, so pa zame tudi skrbeli.”
Ali zdravljenje ali pa zapor
S “prijatelji” je na tržnici prodajala ukradene stvari. Tako so se preživljali in služili za drogo. Pa so jih kdaj dobili, tudi Patricijo … Kartoteka se je polnila, in ko je bila mera polna, jo je sodnica odločno postavila pred dejstvo: “Ali zdravljenje ali zapor.”
Patricija pravi, da do tedaj sicer ni pogrešala domačih in ji je bilo čisto “fajn”, da so imeli distanco, a na oddelku za zdravljenje odvisnikov, kamor je bila napotena, je lahko imela stike samo s sorodniki. Spet so se vključili starši in ji stali ob strani tudi v času zdravljenja.
Kot je hitro padla v drogo, je hitro padla tudi v zdravljenje. “Kriza je trajala samo nekaj dni,” se spominja začetkov zdravljenja. “Sem pa prilagodljiv človek.” Prve tedne je bila na zaprtem oddelku, potem je nadaljevala po začrtanem programu, po zdravljenju pa se je po petih letih spet vrnila domov. Zagrizla se je v šolske obveznosti in končno naredila tretji in četrti letnik srednje šole ter vpisala študij.
Šola za življenje
“Vse se zgodi z razlogom,” je prepričana Patricija. “Če ne bi takrat pustila šole in se pozneje spet vrnila, ne bi spoznala prijateljice, ki mi je pomagala z zapiski, pa tudi da nisem spet padla v staro družbo. Z njo sem šla ven, ko sem spoznala moža …” Par sta postala v prvem letniku študija, se spoznavala in poglabljala odnos in se ob koncu študija poročila. Trije otroci so prinesli v topel dom življenje, veselje, pa tudi izzive za vzgojo.
Kljub temu da so bili nekaj časa ločeni z domačimi, z njimi ni bila skregana. Čas velike preizkušnje za starše in “svobode” za Patricijo pa je bil tudi čas zorenja za vse. Z njenimi starši ohranjajo lepe stike in najstarejša otroka gresta rada k njim tudi na počitnice. Njen stric duhovnik je boter otrokom in jih večkrat obišče, radi pa gredo skupaj tudi na počitnice.
Patricija ve, da ji je vera pomagala, da se je v ključnih trenutkih znala čemu tudi upreti. “Nisi kristjan samo, če greš vsako nedeljo k maši. Vero živimo v vsakdanjem življenju, ko z odgovornostjo do drugih upoštevamo prometne ali druge predpise v družbi.” Tega učita z možem tudi otroke, ko jim postavljata jasna pravila, z njimi pa želita preživeti tudi čas, ki jim je podarjen.
