Anna Klecha je mlada Poljakinja, ki je zaradi zdravstvenih težav velik del otroštva preživela po bolnišnicah in se zaradi tega dolgo šolala doma.
Pri 21 letih so ji zdravniki v želji po izboljšanju njenega zdravstvenega stanja predlagali amputacijo noge, a jih sprva ni jemala resno. “Zdelo se mi je, da imam še veliko časa. Sčasoma pa sem se zavedla, da ne želim čakati, ker je bilo to nepopolno življenje. Spoznala sem, da je v mojem primeru amputacija edina možnost za spremembo, ki sem jo resnično potrebovala.”
Operirana je bila pri 32 letih, letos od amputacije minevajo tri leta.
“Tako lepa punca pa brez noge” – pogosto slišite te besede? Kako se nanje odzovete?
Pred amputacijo so me takšne besede žalostile, saj sem čutila, da se v njih skriva prepričanje, da bi bila tako lepa, privlačna – pojavljali so se različni pridevniki – punca, če ne bi imela težav z nogo in šepanjem.
Takrat okolica ni poznala podrobnosti, ker sem svojo protezo skrivala pod oblačili, tako da se je videlo le, da nekaj ni v redu z mojo hojo, da je noga otrdela. Po amputaciji to slišim manj pogosto, ker ljudje protezo vidijo in vedo za kaj gre, čeprav je seveda odvisno, kakšno obleko nosim.
Zdaj me te besede bolj zabavajo. Zavedam se, da si pod pojmom lepota marsikdo predstavlja, da so vsi deli človeškega telesa na svojem mestu. Ne čutim vedno potrebe po izobraževanju in odpiranju oči, da je pravzaprav drugače. Ne zdi se mi, da me to vedno obvezuje. Danes se ne vidim kot oseba z napako – morda zato, ker nikoli nisem bila popolna in nisem izgubila nečesa, kar je bilo lepo. Odpovedala sem se nečemu, kar je bilo nefunkcionalno, česar nisem sprejemala, torej delu noge, ki so jo amputirali.
Zdi se mi, da me to razlikuje od oseb, ki jim nekoč ni nič manjkalo, potem pa so izgubile okončino, ne počutim se kot nepopolna oseba. Rada bi, da bi ljudje uvideli, da so standardi lepote različni in da je tudi oseba s protezo noge ali roke oziroma oseba na vozičku lahko lepa. Konec koncev obstajajo tudi drugi deli telesa, predvsem pa osebnost, značaj, da o talentih ne govorimo.
Od kod ideja za poimenovanje Dekle z vijoličasto nogo, s katerim se predstavljate tudi na družbenih omrežjih?
Želela sem, da bi bil vzdevek karakterističen. Spremljam vplivneže s celega sveta, ki nimajo 3.000 sledilcev tako kot jaz, temveč nekaj sto tisoč ali milijonov in so mi v navdih. Številne teme, o katerih razpravljajo na družbenih omrežjih, se nanašajo na invalidnost, njeno sprejemanje in samosprejemanje, na to, kako to doseči – ne le sprejemanje telesa, ampak tudi osebnosti.
To so tudi teme, povezane s pripravo na amputacijo in spremembo, ki jo to prinaša. Tudi zame je bila to ogromna sprememba, čeprav sem se zanjo sama odločila. Kaj šele pri ljudeh, ki ud izgubijo nepričakovano. Pogosto se navezujem na protezo, na svojo izkušnjo, od tod tudi Dekle z vijoličasto nogo.
Drugo zame pomembno vprašanje, na katerega želim opozoriti, je vprašanje estetike proteze. Tipična proteza iz titana in ogljikovih vlaken je videti tehnično in bolj pristaja moškemu videzu – za ženske je to pogosto drama. Povzroči, da se ne počuti privlačno, nenadoma ne more več nositi enakih oblek, čevljev, izgubi del sebe. Ne ve, kako naj se v tem najde. Zelo si želim, da estetske potrebe žensk na področju videza protez ne bi bile zatrte z nasmeški in obravnavane kot kaprica, temveč bi bile spoštovane. Seveda je najpomembnejša funkcionalnost proteze, toda poskrbimo lahko tudi za estetiko.
Je morda preprosto pomembna izbira?
Proteza je najpomembnejše orodje, ki ga po amputaciji osebe vsakodnevno uporabljajo. Če lahko izbiramo, kako so videti naša oblačila, lasje, stanovanje, zakaj ne bi mogli izbrati, kako naj bi bila videti naša proteza? Navsezadnje postane del našega telesa, neizogibno postane del našega videza. V tem ni nič slabega.
Sami ste se odločili za amputacijo noge. Je tudi po amputaciji življenje?
Vedno poudarjam, da je moja pot nekoliko drugačna kot pot oseb, ki ud izgubijo nenadoma. Meni je amputacija veliko dala, v njihovem primeru je popolnoma obratno. Doživljajo popolnoma drugačna čustva. Vem, da s tem, ko na družbenih omrežjih pišem, koliko mi je dala amputacija, nekatere ljudi jezim. Jasno, od osebe, ki je v nesreči izgubila nogo, je težko naslednji dan zahtevati, da vstane in reče, da je vse v redu. Toda zelo pomemben je naš odnos. Želim le povedati, da imajo tudi invalidne osebe možnost za uspešno življenje, čeprav se marsikomu zdi, da ni tako.
Meni se nikoli ni zdelo, da nisem imela takšne možnosti. No, ko sem bila najstnica, sem čakala, da me napredek v medicini naredi popolno. Potem sem ugotovila, da se to nikoli ne bo zgodilo.
Priti sem morala do točke, kjer sem sprejela, da tako pač je. Toda tudi razumeti dejstvo, da nimam noge, me ne opredeljuje. Opredeljujejo me moje strasti, odnosi z ljudmi in ne dve delujoči nogi. In to je tisto, kar resnično želim, da bi ljudje po amputaciji spoznali – da so izgubili del telesa, del svoje sposobnosti, toda to, kar predstavlja njihovo bistvo, jim ni bilo vzeto.
Ste asistentka v fundaciji, ki pomaga osebam po amputaciji. Kakšna je vloga takšnega asistenta?
Vloga takšne osebe je, da deli izkušnjo z ljudmi, ki jih je doletelo enako, torej izguba uda. Gre za izmenjavo praktičnega znanja, ki ga ne premore vrsta specialistov, ki v celotnem procesu sodelujejo – zdravnik, psiholog, fizioterapevt, protetik.
Oni nudijo drugačno, profesionalno vrsto podpore. Ne bodo pa mogli odgovoriti na vprašanje o doživljanju fantomske bolečine ali pa: Ali si se spomnil, da nimaš noge, in se izognil padcu? Oseba po amputaciji pogosto meni, da se je njeno življenje končalo. Sporočiti jim želimo, da to ni res. To jim pravzaprav sporoča druga oseba, ki se je znašla v enaki situaciji in ima družabno življenje, dela in ji gre odlično.
So vaša številna udejstvovanja posledica želje po izobraževanju družbe ali se za njimi skrivajo drugi cilji?
Rada bi podpirala druge na področjih, ki so bila tudi zame težka. Pela sem že od mladih let, a sem to potisnila v ozadje. Bila sem prepričana, da invalidna oseba ne more stopiti na oder. Želim si, da se predvsem mlade invalidne osebe iz majhnih mest in vasi – tako kot jaz – ne bi odpovedale razvijanju svojih talentov. Tudi če to počnemo zase in od tega nimamo oprijemljivih koristi, nas to razvija.
Vem, da številni invalidi v življenje vstopajo s prepričanjem – pogosto gre za prepričanje ne le njih samih, temveč tudi njihove okolice – da zveze, tesni odnosi, ustvarjanje družine niso zanje. Želim si, da bi imeli ravno nasprotno mnenje, da bi videli, da morda kdo tako razmišlja, a obstajajo tudi drugi pogledi: da so invalidi, ki imajo družine, otroke, ki živijo v srečnih in tesno stkanih odnosih, da je to mogoče. Včasih traja leta, da prenehamo razmišljati na ta način. Jaz sem potrebovala veliko časa.
Se včasih počutite utrujeni zaradi prepričevanja okolice, da je dekle z vijoličasto nogo kot vsaka druga običajna ženska?
Morda ne čutim potrebe, da bi prepričevala, da sem kot vsaka druga ženska … Kakorkoli se to sliši. Nikoli mi vendar ni bilo dano, da bi bila kot drugi. Zaradi zdravstvenih težav sem otroštvo preživela po bolnišnicah, zelo dolgo sem se šolala doma, bila sem edinka, medtem ko so skoraj vsi v mojem okolju imeli brate in sestre. V marsičem sem bila torej “drugačna”.
Vse te izkušnje so me neizogibno izoblikovale. Ta drugačnost je pomenila, da nimam težav z neodvisnostjo. Če si nekaj želim in lahko to naredim kot vsi drugi, potem to storim, a tudi nimam težav narediti nekaj drugače kot vsi drugi, če situacija to zahteva. Ne bojim se iti proti toku.
Zame je bila amputacija osvobajajoča in zato vedno poudarjam, da imamo lahko še vedno lepo in dragoceno življenje, tudi če smo v nečem drugačni od vseh drugih. Za tako življenje moramo preprosto najti svoj recept.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
