Anoreksija je bolezen, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri mlajših otrocih. Želja po hujšanju lahko izvira iz cele palete vzrokov. Osebe z anoreksijo težko ozavestijo razliko med hrano in čustvi, ki jih s hrano povezujejo.
V novi epizodi Reflektorja smo se odločili osvetliti področje motenj hranjenja, o katerem se danes vse premalo govori. Gostja Polona Rodič, 23-letna študentka slovenistike, ki smo jo na Aleteii že gostili, je v oddaji Reflektor delila svojo izkušnjo z anoreksijo, ki je trajala več kot šest let.
Polona ni vedela, da ima anoreksijo, dokler se ni stanje tako poslabšalo, da je bilo ogroženo njeno življenje. Začetki njene bolezni vodijo v čas konca osnovne šole, ko je iz dekleta postajala ženska. V oddaji je izpostavila veliko vlogo družinskega, družbenega in spletnega odnosa do ženskega telesa, ki je prek takšnih ali drugačnih vsebin močno popačen.
Oglejte si celotno epizodo:
Ni prav, da rečemo “anoreksik” ali “anoreksična oseba”, pač pa je pravilen izraz “oseba z anoreksijo”. Anoreksija je bolezen in ni oseba kot taka. V mednarodni skupnosti se jo personificira in imenuje “Ana”.
Zakaj ne znamo ljubiti sebe?
Polona v svoji leta 2020 izdani pesniški zbirki Sestradana piše o Ani kot o prijateljici in hkrati nekom, ki ji (Poloni) želi škodovati. Oseba ni anoreksija; oseba sama zgolj ima anoreksijo. Oseba z anoreksijo s sabo nosi bremena preteklosti in nerazčiščene zadeve, ki kulminirajo v samodestruktivnih vzorcih obnašanja. Prav negativen odnos do (lastnega) telesa, ki ga je oseba z anoreksijo dobila iz okolja, družine, od prijateljev ali s spleta in ga ponotranjila, je ključno Anino gonilo.
Današnja mladina je že tako z vseh strani bombardirana s predstavami o lepoti. Mladi težko krivimo starejše generacije, da nas niso naučile ljubiti samega sebe, saj verjetno že starejši sami tega niso prejeli od svojih staršev ali okolja. Ujetost v krivdo, sram in slabo vest glede (lastnega) telesa jetreba nujno prekiniti. Polona nam je pri tem svetel zgled.
Kako pa je bil videti Polonin proces ozdravljenja?
“Pri meni ni bilo točke, ko bi rekla: ‘Zdaj se bom pozdravila.’ Pri meni je šlo za pot,” pravi Polona. “Rekla bi, da sem bila zdrava takrat, ko sem se nehala boriti s to boleznijo in sem jo sprejela kot pretekli del sebe ter z njo nadaljevala pot.”
Težko je govoriti o anoreksiji z neko objektivno noto. Vsaka oseba z anoreksijo svojo bolezen doživlja drugače, vsaka bolezen ima svoj vznik, vsaka družina ima svojo dinamiko … Lahko si le stojimo ob strani, ljubimo, kot nismo še nikoli ljubiti, in smo za osebo tam, kjer nas potrebuje.
Ključna beseda: sprejemanje
Poloni je veliko pomagalo “sprejemanje tega tukaj in zdaj. Jaz – v tem trenutku – kaj lahko naredim iz tega, kar sem,” pravi: “Ko sem stradala in nisem nič jedla, je bil največji pogum samo nekaj pojesti.”
Slovenci imamo navado počutiti se krive, sramovati se samih sebe in še posebej naših teles. Težko je reči, od kod izvira ta tako negativen odnos do vsega telesnega, a kjerkoli že je ta izvor, ta negativizem je treba prekiniti. Na to na koncu spomni Polona z globokim in veselim uvidom: “Globina žalosti, ki jo lahko občutimo, je enaka globini ljubezni in veselja.” Tega ne smemo nikoli pozabiti.
