Vira in Anastasiia Derun sta ukrajinski sestri, ki že nekaj časa živita v Washingtonu v Združenih državah Amerike.
Njuni starši živijo v predmestju ukrajinskega glavnega mesta Kijev, ki je tarča napadov. Oče se bori v ukrajinski vojski, mama in babica pa branita hišo in nudita zavetje sosedom, katerih domovi so popolnoma uničeni.
Sestri sta rotili družino, naj pride k njima v ZDA in zapusti svoj dom v Ukrajini, vendar se za to niso odločili. Oče ju je zavrnil, ker želi braniti svojo državo, in dejal: “Kdo bo, če ne jaz?”
Da bi pomagali zbirati denar za svoje rojake, sta začeli sprejemati donacije v svoji pekarni, imenovani D Light Cafe & Bakery, ki jo imata v Washingtonu. Očetov stavek, ki se ju je močno dotaknil, sta vzeli kot popotnico: “Kdo bo, če ne midve?”
Dolga vrsta pred pekarno
Kot poroča ABC News, sta se odločili, da bosta večino prispevkov, ki jih zaslužita s prodajo svojih pekovskih izdelkov, namenili za pomoč ljudem v Ukrajini.
Novica o njuni ideji se je razširila po mestu, ljudje so se začeli v dolgi vrsti zbirati pred pekarno, kjer vsak dan čakajo, da bodo lahko s svojim nakupom ali obiskom slaščičarne pomagali pomoči potrebnim. V enem tednu sta tako zbrali kar 7.000 dolarjev (kar znaša približno 6.400 evrov).
Vira je ob začetku zbiranja povedala: “Moja mama ponavadi ni zelo čustvena oseba, ko pa je izvedela za podporo, ki jo dajejo tukajšnji ljudje, se je zjokala. Zahvaljuje se prav vsem in prosi, naj poveva, kako zelo občuduje vse te junake, ki želijo pomagati.”
Za tiste, ki ne morejo obiskati pekarne, je eden od sosedov odprl račun, na katerega lahko nakažejo sredstva. Pred kratkim je pekarno obiskala tudi upokojena medicinska sestra Clarice, ki ima sorodnike v Ukrajini, in je želela podpreti pekarno in Ukrajince.
“Vojna je povzročila, da so morali ljudje popolnoma spremeniti svoje življenje, zapustiti domove, službe, družine so ločene. Res je težko. S tem, da podprem pekarno, morda ne naredim veliko, vendar želim vsaj na ta način izkazati podporo ukrajinskemu ljudstvu.”
Vira je povedala, da je presrečna, ko vidi tak odziv, hkrati pa ves čas joka, ko se spominja otrok, ki umirajo v njeni državi.
“Stavbe lahko zgradiš na novo, tudi počutje in človekovo psiho se da obnoviti in popraviti. Imamo psihologe, zdravnike in psihiatre. Ko pa nekomu vzameš življenje? Kaj lahko narediš? Kaj lahko narediš, ko življenje izgubi šestletni otrok? To ni pravično! Menim, da se življenje ne meri v letih, ampak v življenjih, ki se jih dotakneš. Moja dolžnost je, da zaščitim čim več otrok, kot jih lahko.”
