Dirk Astle je lastnik verige restavracij v Salt Lake Cityju v ameriški zvezni državi Utah. Ko je videl svoje znance, ki so šli pomagat na poljsko-ukrajinsko mejo, je bil močno ganjen in začel razmišljati, kako bi lahko tudi sam naredil kaj dobrega za ukrajinsko ljudstvo.
“Rekel sem si, da bi lahko tudi sam naredil kaj dobrega. Trenutno imam čas, v svojem urniku lahko najdem nekaj prostega časa. Lahko bi šel pomagat. In teh misli se nisem mogel otresti. Dober prijatelj mi je nato dal nasvet, naj vedno sledim idejam, ki jih ne morem spustiti iz misli.”
Fox News poroča, da je Dirk teden dni po ideji že kupil letalsko karto do Poljske in kontaktiral svojega prijatelja Jonathana Freedmana, ki dela na konzulatu v Ukrajini.
Otroška pisma za prijatelje v Ukrajini
Ponudil se je, da lahko organizira prevoz potrebščin, ravno v tistem času pa je izvedel, da je prva dama Utaha Abby Cox zbrala cel kup pisem za ukrajinske otroke, ki so morali v trenutku svoje staro življenje pustiti za seboj.
Abby Cox je namreč prek javnega pisma pozvala vse šolarje v Utahu, naj napišejo pisma in razglednice, ustvarijo risbice in s tem svojim sovrstnikom v Ukrajini sporočijo, da so njihovi prijatelji, ki mislijo nanje in jih opogumljajo. Dirk je povedal, da je bila miza v sprejemnici prve dame popolnoma prekrita s pismi.
“Svojo letalsko prtljago sem ob prijavi na spletni strani hitro spremenil iz ročne prtljage v prtljago z večjo maso, registriral sem dve torbi, vsaka je imela skoraj 23 kilogramov, ki sta bili napolnjeni s pismi. Vse to se je zgodilo le en dan pred mojim letom.”
V torbah so bile pisane razglednice in risbice, ki so jih ustvarili otroci. Nekatere so bile okrašene z barvami ukrajinske zastave, da bi opozorile na solidarnost, ki so jo otroci hoteli pokazati.
Po nekaj zapletih končno na meji
Dirk je konec marca letel na Dunaj, od tam pa v Krakov. Ena od torb se je med transportom ponesreči izgubila in končala v Parizu. Dirk jo je na srečo uspel dobiti tri dni zatem. “To je bil v resnici pravi blagoslov, saj mi ni bilo treba tovoriti obeh težkih torb skozi letališče,” se je pošalil.
Ko je končno prejel torbi, je potoval še nekaj manj kot 300 kilometrov, da bi dostavil pisma in preostale potrebščine. Na meji se je povezal s humanitarno organizacijo, ki je bila odgovorna za oskrbo otrok, ki prečkajo mejo. Tam je videl veliko odej in igrač ter tople hrane.
“Ko sem prostovoljcem povedal za pobudo prve dame in pisma, ki sem jih pripeljal, so bil popolnoma presenečeni in vzhičeni. Nekaj pisem sem lahko tudi sam razdelil družinam, ki so bile tam. Nekateri otroci so pisma ves čas močno stiskali k sebi. Drugi pa so jih nadvse previdno spravili v plastične mape, v katerih družine hranijo najnujnejše dokumente. Bilo je nadvse ganljivo.”
