Ellenino lepo, a zelo kratko življenje se je začelo leta 1903. Že pri dveh letih je veliko govorila o Bogu. Njen oče je bil presunjen, ko ga je hčerka nekega dne prijela za roko in ga odpeljala v cerkev k maši. Med potjo je veliko govorila o Odrešeniku.
Pri treh letih ji je za tuberkulozo umrla mama. Tudi sama je bila zelo krhek otrok šibkega zdravja. Zdravniki so opazili, da ima ukrivljeno hrbtenico ter težave s kolki in sklepi. Bila je tudi najmlajša v družini in je toliko bolj potrebovala materinsko ljubezen, objeme in toplino.
Ko je oče videl, kako težko je otrokom živeti brez matere, je prosil znanca duhovnika, naj jim pomaga najti dober dom. Nellie in njena starejša sestra Mary sta našli zavetje pri sestrah Dobrega pastirja, kjer je Mary kmalu opazila, da se je njena sestra ponoči zbujala, jokala in veliko kašljala. Zdravniki so ji diagnosticirali tuberkulozo.
Ljubezen do Boga
V samostanski bolnišnici ji je medicinska sestra govorila o Odrešenikovem rojstvu in njegovi ljubezni do ljudi.
Nellie je pogosto govorila, da je to “zgodba o svetem Bogu, ki je bil mali Jezus”. Ko se je počutila bolje, je prosila, naj ji prinesejo kip malega Odrešenika. Objela ga je in rekla: “Moj otrok.” V sobo so ji prinašali sveže cvetje. Ponavljala je: “Ali ni Bog dober,” je govorila “da mi je ustvaril tako lepe rože?”
Sveti Bog je tam
Nekega dne je Ellen prosila sestro, naj jo odpelje v kapelo. Deklica, ki pred tem v življenju ni videla hostije ali monštrance, je pokazala s prstom in rekla: “Tam je, tam je Bog.” Evharistijo je imenovala “skriti Jezus”.
Njeno zdravje se je slabšalo: začeli so ji izpadati zobje, krušila se ji je čeljust. Pogosto je v roke jemala križ in ga objemala.
“Kako si danes, draga?” jo je nekega dne vprašala medicinska sestra. “Mislila sem, da si že pri Bogu,” je dodala. “O, ne!” je odgovorila Nellie. “Sveti Bog pravi, da še nisem dovolj dobra, da bi šla k njemu.”
Nepredstavljiva moč
Kot štiriletni otrok je znala moliti, obhajala je pobožnost Jezusovega trpljenja. Ko je bolečina postala neznosna, je deklica ponavljala: “Ubogi sveti Bog! O, ubogi sveti Bog! Kakšno je moje trpljenje v primerjavi s tem, kar je on pretrpel zame na križu?”
Nellie si je zelo želela sprejeti Jezusa v svoje srce. Vendar je bila za obhajilo še premajhna. Poslali so celo duhovnika, da bi ugotovil njeno stanje zavesti. Vprašal jo je, kaj je evharistija. Odgovorila je: “To je sveti Bog. On je tisti, ki ustvarja sestre in vse druge svetnike!”
Duhovnik je škofu napisal pismo, v katerem ga je prosil za soglasje, da bi Ellie lahko prejela prvo sveto obhajilo. “V srcu bom imela Boga,” se je razveselila deklica.
Prepričala je papeža Pija X.
6. decembra 1907 je vse od jutra čakala na evharistijo. Postavili so jo v majhen naslanjač. Njena glava je bila sklonjena in goreče je molila. Pozneje je duhovnik, ki ji je podelil zakrament, zapisal: “Zdelo se je, da je bila Nellie navdušena, in vsi so opazili nebeško svetlobo, ki je osvetljevala otrokov obraz.”
Slab vonj po gnitju, ki je prej prihajal iz njenih ust, je izginil. Ravno zaradi nje je sveti Pij X. leta 1910 izdal bulo Quam Singulari in s tem znižal starost svetega obhajila za otroke z dvanajst na približno sedem let.
Ne jokaj, k Svetemu Bogu grem
Nellie je izgubljala apetit. Živela je samo od Najsvetejšega. Ko je medicinska sestra jokala nad njeno posteljo, jo je deklica vprašala: “Zakaj jočeš? Morala bi biti vesela, da grem k Bogu.” 2. februarja 1908 je za vedno odšla k Svetemu Bogu. Stara je bila štiri leta, pet mesecev in osem dni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
