Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Igralka Urška Vučak Markež: “Rečejo mi skala, a v resnici sem precej občutljiva”

Zvezde-plesejo-2.jpg

Miro Majcen | POP TV

Andreja Hergula - objavljeno 11/04/22

"Vera nas drži pokonci in nam daje upanje v boljši dan, zaradi nje smo lahko zadovoljni, srečni, zdravi in hvaležni, da imamo priložnost živeti na tej zemlji"

Je ženska, ki bi si vsak mesec želela opravljati drug poklic, če bi bilo to le mogoče. No, izobrazila se je za profesorico matematike, a je to delo opravljala le krajši čas. Življenje je posvetila igri.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Dobiva humorne, glasne in zabavne vloge, ki jim s svojo igrivo prešernostjo vdihne dušo. Urška Vučak Markež nam zelo neposredno in iskreno spregovori tudi o dveh težkih preizkušnjah, ki se odvijata v zasebnem življenju.

Kakšna deklica ste bili?
Samosvoja, trmasta, v vrtcu sem se držala sama zase – bila sem sama sebi dovolj. Imela sem zelo veliko domišljije in sem se lahko sama igrala tisoč in eno igro. Rada sem se snemala na kasete, se igrala napovedovalke. Bila sem učiteljica, ravnateljica in učenka hkrati. Na papir sem pisala teste in namenoma delala napake, da bi si jih lahko popravljala.

Rada sem nastopala na šolskih prireditvah in če se učitelji niso spomnili name, sem se javila sama. Deklamirala sem in igrala. Kljub temu, da nisem imela velikega posluha, sem se v četrtem razredu priključila tudi pevskemu zboru. Učitelj mi je dejal, naj raje samo odpiram usta, a sem opozorilo kar preslišala in veselo pela.

Imate velikega otroka v sebi, kar je odlično. Razmišljam pa, če to koristi pri delu učiteljice v šoli, ki mora biti tudi stroga, tečna, zahtevna, “ta odrasla”?
V učiteljske čevlje sem stopila, ko še nisem imela uradnega naziva. Kolegico sem pri pouku nadomeščala dvakrat po pet mesecev. Ko sem se na učence kdaj razjezila in skušala izpasti strogo, sem se otrokom zdela smešna.

Nisem bila avtoriteta. A učencem je bilo všeč, ker sem snov znala podati na zabaven način. Če bi vztrajala v učiteljskem poklicu, bi se morala potruditi biti stroga, saj jim ocen tudi ne bi hotela “šenkati”.

Kako je pri vas doma? Se z otrokoma veliko igrate, plešete, se zabavate?
S hčerjo (deveti razred) in sinom (sedmi razred) se rada igram družabne igre. Večkrat ju povabim na igro puzel ali štiri v vrsto. Na koledarju si radi zabeležimo kak družinski družabni večer.

Otroka imata že od malega svojo sobo. Tam so postelja, omara in nekaj malega igrač. Na vratih ni ključev. Nisem želela, da bi se otroci zapirali v sobe. Večino knjig in družabnih iger imamo v dnevni sobi. V njej imamo tudi vrečo za boksanje, ki je sicer ne uporabljamo pogosto, a je tam zato, da ublaži našo jezo. Svoje jeze tako ne spravljamo na bližnjega.

Novoletni-spreho-1.jpg

Videti je, da ste po naravi humorna in dobre volje. Kako komentirate usodo Jima Carreyja oz. Robina Williamsa ter drugih humoristov, ki doživljajo hude padce v depresivno razpoloženje?
Tudi jaz se soočam z depresijo in se lahko poistovetim z njimi. Skušam jo reševati tudi s pozitivno energijo in z družinskimi odnosi. Depresija ne pride zaradi družine, običajno se najavi po ogromnem navalu dela, ki ga imam.

Ko pride zatišje, pa mi nekaj manjka; rada bi delala, po drugi strani pa sem utrujena od velike količine preteklih delovnih obveznosti. Rada sem v družbi in veliko govorim – kot motorček, ki se ne more ustaviti. Ko pa ostanem sama s seboj, pride depresija.

Tedaj mi na misel prihajajo nerazčiščene zadeve, samozavest mi pade, v grajanju same sebe postanem pikolovska ter se težko pohvalim. Učim se videti dobre stvari pri sebi. Lažje je pohvaliti druge kot pa sebe.

Menite, da je res vsa težava v človeku samem ali ima pri pojavu depresije del krivde tudi družba, ki je včasih zlobna, zasmehuje ipd.?
Seveda pridejo slabe stvari tudi od zunaj, mi pa smo značajsko takšni, da dojemamo svet na svoj način. Ljudje ne želijo slabo vplivati na nas, le različni so, morda ne znajo drugače. Tudi starši ti vedno želijo najboljše, kar ne pomeni, da je to zate vedno najboljše. Morda te v notranjosti sploh ne poznajo.

Meni ljudje večkrat rečejo, ti si močna ženska, skala, nič te ne more premakniti, a v resnici se tudi jaz počutim občutljivo, stvari me hitro prizadenejo. Sicer pa – le kdo pa ima v življenju idealne okoliščine? Sami sebe bomo pač še malo popravljali. Eni bolj, drugi manj.

Zavedam se, da majhni otroci začutijo marsikaj. V svojih otrocih vidiš svoje napake, kar pa ne pomeni, da so otroci v svoji notranjosti enaki kot starši. Če bi se odkrito pogovarjali z njimi, bi lahko izvedeli marsikaj.

Soočili ste se tudi z moževo odvisnostjo od iger na srečo. Česa ste se naučili v tem procesu?
Hvaležna sem, ker sva prejela pomoč. Svetovalka je meni in možu rekla, kako sva na boljšem, saj se pogovarjava trikrat več kot drugi pari. Imela sva priložnost bolj poglobiti najin pogovor in razreševati stvari. Vidim, da je bilo to obdobje vsemu navkljub najboljše, kar se nama je zgodilo.

Kaj bi predlagali ljudem, ki so v podobnih stiskah, kot sta bila vidva?
Ljudje si predolgo zatiskamo oči. Odvisnosti so kronične bolezni in takoj moramo ukrepati. Seveda tudi na zdravljenju vse ne poteka gladko in vedno se kaj ponesreči. A tudi če se to zgodi, takoj povej nekomu in reagiraj. Ne pusti pri miru, takoj pojdi na srečanje in razčisti.

Na zdravljenju se srečaš z ljudmi s podobnimi izkušnjami. Zavedaj se, da bodo prišli trenutki, ko se ti bo zdelo, da je stanje slabše kot prej in da ne moreš zdržati … Takrat si je težko predstavljati, da bo čez sedem, osem let vse v redu. Ampak bo.

Ko so nama dejali, da bova morala pet let obiskovati terapijo, sva bila presenečena. Dejansko sva potrebovala sedem let terapij, a čutila sva, da jih potrebujeva. Vedno moramo imeti upanje in vero. Sicer nisem verna, a na zdravljenju so nam nenehno govorili o veri v višjo silo, ki jo vsi potrebujemo.

Ni pomembno, ali smo katoličani, muslimani, hindujci. Vera nas drži pokonci in nam daje upanje v boljši dan, zaradi nje smo lahko zadovoljni, srečni, zdravi in hvaležni, da imamo priložnost živeti na tej zemlji. Priznam pa, da je v katoliškem nauku ogromno dobrih psiholoških, pedagoških in vzgojnih momentov.

Dobivate humorne, glasne vloge. Kakšne pa so vaše pristne želje, katerih vlog bi se radi lotili?
V srednji šoli sem v gledališki skupini delala težke predstave. Tam ni bilo humorja na prvo žogo, kaj šele štajerskega narečja.

Res je lepo, če se ti občinstvo na ves glas smeji, kar ne dosežeš tako zlahka. Bi se pa želela preizkusiti tudi v drugih vlogah. Igrala bi različne like, od mlade, “odpuljene” ženske, do zelo stare gospe, moškega, osebe iz različnih zgodovinskih obdobij, ob tem bi se lahko naučila še kakšnega glasbila.

Tudi pri izbiri poklica je bilo podobo: želela sem si, da bi lahko poklice menjavala mesečno – bila bi poštarka, dimnikar, veterinarka, direktorica, čistilka … Zanimalo me je vse.

Na katero svojo predstavo bi nas povabili?
Trenutno igram v humorni predstavi Ljubezen gre skozi želodec, režiserja in scenarista Jerneja Čamplja. Družbo mi delata igralca Maja Martina Merljak in Saša Klančnik. Pri pisanju predstave je imel režiser v mislih prav mene, moja vloga je napisana v štajerskem narečju.

Ste sploh kdaj igrali v neštajerskem narečju?
V stari gorenjščini sem igrala Županovo Micko.

Tags:
igralecintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.