Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. septembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Vdovec z dvema paroma dvojčic pričuje o veliki ljubezni in zaupanju v Boga

TWINS

@las.gemelas.fantasticas

Lucía Chamat - objavljeno 12/04/22

Kako živeti naprej, ko umre žena in najboljša prijateljica? Kako sam vzgojiti dva para dvojčic, ko sta dve stari komaj en dan, drugi dve pa imata zgolj leto in pol?

Carlos David Salazar Jaramillo pravi, da je zanj odgovor v Bogu: “Človeško je to nemogoče, a mi je Bog omogočil vse videti skozi oči vere in duhovno lahko rečem, da je vse skupaj blagoslov.”

10. marca 2016 sta se rodili María Camila in María Elisa. 20. septembra 2017 sta sledili Laura in Alejandra, dan za tem pa je umrla Carolina, njihova mati.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Carlos je danes star 45 let. Pred več kot 15 leti mu je umrl oče, zaradi česar se je začel spraševati o smislu in pomenu življenja. Začutil je močan Gospodov klic in se vključil v katoliško gibanje Civitas Orationis, ob katerem je rasel v veri.

Ni bilo lahko, ampak Carlosu je uspelo in mu še uspeva s pomočjo angelov “iz mesa in krvi”, ki so mu pomagali prebroditi obdobje žalovanja in poskrbeti za štiri punčke, s katerimi živi v Rionegru, blizu kolumbijskega mesta Medellín.

Ko ga vprašajo, kako mu uspeva, pravi, da je lažje vzgajati štiri naenkrat kot enega, ker se skupaj zabavajo. “Poleg tega imam zelo dobro ekipo: jaz sem šef, moja mama Fabiola je podpredsednica, pri tem pa nama pomaga še Liliana, ki z nama dela že vrsto let,” je povedal v pogovoru za Aleteio.

TWINS

Nenadna poroka in nekoliko drugačno poročno potovanje

Carlos se je poročil s Carolino Morales septembra 2014, potem ko sta se sedem let prej srečevala in oddaljevala drug od drugega. “To je ena lepa zgodba. Leta 2014 sem diplomiral na mornarski akademiji in sem svojega najboljšega prijatelja prosil, ali gre z menoj na podelitev. Rekel mi je, da gre samo, če povabim tudi Carolino, češ da je krasna ženska in da po nepotrebnem izgubljam čas. Presenetil me je, ker sem začutil, da skozi mojega prijatelja govori Bog.”

Mesec pozneje sta se poročila. Poroki je sledilo neobičajno poročno potovanje: odpotovala sta v Pamplono v Španiji, kjer sta na navarski univerzi opravila nekaj tečajev o družinski vzgoji. Bil je ugoden trenutek v njunem življenju: ona je delala kot kemijska inženirka, on pa kot predstavnik korejskih podjetij na področju obrambe.

Marca 2015 sta v osmem tednu nosečnosti izgubila prvega otroka. To je bila težka preizkušnja, ker sta bila pripravljena sprejeti otroke, ki jima bi jih Bog naklonil. Le tri mesece pozneje je Carolina znova zanosila.

Ko je molila pred Najsvetejšim, je Carolina začutila, da bo imela dvojčke, in zanju sta izbrala imeni Eduardo in Gregorio. Po drugem ultrazvoku je postalo jasno, da gre za deklici in odločila sta se za imeni María Camila in María Elisa. Želela sta, da bi deklici nosili Marijino ime.

Prvi tedni so bili zahtevni, a sta hitro ugotovila, kako se znajti z dvojčicama. Čeprav sta bila odprta za življenje, nista načrtovala otrok v kratkem času, vendar je imel Bog zanju pripravljeno drugo nosečnost, ko sta bili dvojčici stari le devet mesecev.

“Čutil sem, da naju Bog vodi z vso hitrostjo in ko je Carolina umrla, sem vse povezal … Gospod je želel, da pohitiva, ker je vedel, da Caro ne bo več dolgo na svetu,” se spominja Carlos. Potem jima je zdravnik sporočil nepričakovano vest, da sta na poti spet dvojčici. Po obeh straneh sta imela v družini dvojčke in dediščina se je prenesla naprej.

Ko je izvedel, da bo rok septembra, je Carlos prosil Boga, da bi se rodili na 20., dan korejskih mučencev, do katerih je čutil posebno pobožnost in katerih deželo je vedno občudoval. Bog ga je uslišal in tako imata deklici danes 103 zavetnike, celo vojsko priprošnjikov!

TWINS

“Gospod, v tvoje roke se izročam”

Med porodom je Carolina lahko v naročje vzela Alejandro, medtem ko je Laura potrebovala kisik in je niso mogli takoj dati mamici v naročje. Čez nekaj minut je Carlos opazil, da je Carolina nenavadno tiho in zdravniki so mu povedali, da gre za srčni zastoj.

“Mislil sem, da gre za nekakšno reakcijo na anestezijo, zato sem ostal tam in molil. Čez nekaj minut pa je začela nenadzorovano krvaveti in moral sem iz sobe. Naslednjih 12 ur je skoraj 20 specialistov skušalo rešiti mojo ženo. Diagnoza je bila pljučna embolija zaradi amnijske tekočine, kar se zgodi silno redko.”

Takoj so začeli z verigo molitve v različnih državah, med člani gibanja Civitas Orationis, evangeličanskimi brati, tudi prijateljica muslimanka je molila … Sredi noči ga je poklical prijatelj in mu rekel, da mu je Gospod v molitvi pokazal, naj prenehajo moliti za ozdravitev in naj molijo za izpolnitev Božje volje.

“V srcu sem čutil, da bo Carolina umrla, a bil sem nekako pomirjen, ker se je spovedala in je bila pomirjena z Bogom, pa tudi ker je umirala zaradi podaritve življenja.”

V dolgih urah tesnobe in negotovosti, ko so s človeškimi močmi poskušali vse, kar je bilo mogoče, je Carlos nenehno ponavljal: “Moj Bog, v tvoje roke se izročam.” Ko so mu zdravniki prišli povedat, da nimajo več kaj narediti, je vedel, da se mora posloviti.

“Prijel sem jo za roko, ji pel na uho, jo prosil odpuščanja in ji odpustil za vsakršno razhajanje, ki je morda bilo med nama. Medtem ko so ugašali aparature, na katere je bila Caro priklopljena, so ji – kot v filmu – začele slabeti življenjske funkcije. V teh zadnjih minutah življenja se je zgodilo nekaj čudovitega. Ko ji je Carlos rekel: “Draga, deklice in jaz bomo v redu,” ali ko jo je stisnil za roko, se je frekvenčni zapis srčnega utripa na ekranu nekoliko vzdignil.”

Carlos se ni zavedal svoje moči, s katero je zmogel prenesti to bolečino do te mere, da je on tolažil kirurga, ki je jokal, ali da je lahko objel zdravniško osebje in se mu zahvalil za vse, kar so storili za njegovo ženo. Prav tako je moral prositi pediatrinjo, ali lahko novorojenko Alejandro pusti pri sestrici, ki je bila na intenzivni negi, ker sam ni mogel poskrbeti zanjo.

Slaba dva tedna pozneje sta dvojčici prišli domov, kjer sta starejši dve že vedeli, da je njuna mamica “odšla v nebesa”. Bilo je težko in sam ni imel niti dovolj sredstev, vendar je ženina sestrična odprla račun, na katerega so zbirali darove, da je naslednje leto in pol lahko najemal usposobljene varuške.

Od takrat je Bog družino ves čas bogato blagoslavljal: prejemali so darove v obliki plenic, mleka, oblačil, vozičkov, igrač idr. “Prepričan sem, da darov ne smem skopo kopičiti, zato jih delim z drugimi. Preden sem uspel izprazniti garažo, jo je Gospod znova napolnil.”

“Zdaj je naša priprošnjica v nebesih”

Carlos je moral pustiti svojo službo kot samostojni podjetnik, da bi imel več časa za svoje hčerke. Pridejo tudi resnično žalostni in težki trenutki, a ve, da mora ostati ponižen in vedno z Bogom. Kljub temu deklice odraščajo v ljubečem okolju.

Kakor vsi sorojenci, se tudi one kdaj skregajo, a so že naslednji trenutek najboljše prijateljice. Vse bolj se izrisujejo njihove osebnostne značilnosti in okusi. “Skušam si vzeti čas, da sem kdaj tudi sam z vsako posebej. Enkrat na teden grem na sprehod samo z eno izmed njih, da imava nekaj časa samo zase.”

Babici so celo rekle, da bi moral očka najti novo ženo, da bodo imele novo mamico. Želijo si še eno sestrico ali bratca. Na vse to Carlos odgovarja, da če mu bo prišla na pot prava mamica za njegove deklice, bo v tem videl Božji načrt za njihovo družino.

Po štirih letih in pol se še vedno sooča z bolečino po izgubi. Vendar jo sprejema v veri in jo zmanjšuje z najboljšo možno terapijo: tako, da pričuje in pomaga drugim. Ne šteje več, kolikokrat je pričeval, a ve, da velikokrat. Posebno mu je ostalo v spominu pričevanje, med katerim je začutil, da Carolina v nebesih posreduje zanje.

“Povabili so me na srečanje voditeljev pobude 40 dni za življenje, kamor sem šel z vsemi štirimi hčerami. Po koncu me je ena od organizatork srečanja povabila na kosilo in me vprašala, kje je gospa, ki je prišla z nami. ‘Katera gospa?’ sem vprašal. ‘Tista, ki je stala pri vratih, se smehljala in kimala med predavanjem,’ mi je odgovorila. Ves presenečen sem se ji spomnil pokazati Carolinino fotografijo in potrdila je, da je bila to ona. Ne dvomim, da bdi nad nami iz nebes.”

Carlosovi zgodbi lahko sledite na njegovem Instagram profilu Las gemelas fantásticas.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

Tags:
družinaotrocismrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.