Onkraj pretresljivih prizorov vojne v Ukrajini smo priča številnim zgodbam upanja in solidarnosti med ljudmi po vsem svetu. Ukrajincem, ki so čez noč ostali brez svojih domov, prostovoljno pomagajo tudi številni posamezniki in društva v Sloveniji.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Ob otvoritvi ukrajinskega dobrodelnega centra Chervona Kalyna smo se pogovarjali z dvema prostovoljkama, ki sta se iz Ukrajine v Slovenijo preselili že pred nekaj leti. Delili sta svojo izkušnjo prostovoljstva in zgodbe, ki jih slišita od beguncev in prijateljev, ki so ostali v domovini.
Prostovoljka Inna: “Najhuje je za otroke”
Prva je Inna, ki se je z možem in hčerko v Slovenijo preselila pred tremi leti in pol. V Slovenijo so prišli, ker sta z možem ugotovila, da situacija, v kateri se je znašla Ukrajina, zaradi napetosti, ki trajajo že več let, ni spodbudna za njuno hčer. Hči je stara devet let in kot pravi Inna, se tu počuti zelo dobro in domače.
“Ko smo še živeli v Ukrajini, smo vedeli, da situacija ni dobra, niti slučajno pa si nismo mogli predstavljati, da bo tako. Zelo malo ljudi je pričakovalo, da bo prišlo do tako hude vojne.”
Kot je povedala Inna, je to, da se morajo družine ločiti, res hudo. Veliko ljudi si želi vrniti v Ukrajino, vendar pa vsi nimajo več doma, v katerega bi se lahko vrnili. Pove tudi, da je njeni hčeri tu zelo lepo, otroci so jo lepo sprejeli, ljubeče sprejemajo tudi ukrajinske otroke, ki zdaj prihajajo k njim v šolo.
Če bi se vsi obnašali kot ti otroci, bi bilo na svetu mnogo lepše!
Povedala je, da so v času, ko se je rodila hči, živeli v Buči, mestu, ki doživelo hud napad, o katerem govori ves svet. Tam imajo veliko prijateljev. Sporočili so jim, da blok, v katerem so živeli, še stoji, sosedje so še živi. Govorila je s prijateljico iz Irpina, ki še ima hišo, vendar so pred nekaj dnevi v hišo vdrli vojaki in jim ukradli ves denar, nakit in druge dragocenosti.
“Prijateljica, ki je v Ukrajini, ima devetletno hči. Iz Irpina sta zbežali na zahod države v neko mirno mesto. Povedala mi je, da je hči še nekaj noči v sanjah vpila, naj ne streljajo nanje. Neka druga deklica, ki je sedaj, ko so pribežali sem, sošolka moje hčere, je pripovedovala, da je z okna v domačem Harkovu videla ogenj in streljanje. Njena mamica je povedala, da si punčka vseeno želi nazaj domov, želi se vrniti v svojo sobo, v svojo posteljo, želi si svoje igrače, ki jih je morala pustiti tam.”
Dobrodelni center Chervona Kalyna
Kot je povedal Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske Karitas, si bodo lahko begunci v centru poiskali oblačila, obutev, šolske potrebščine in igrače. Lahko bodo dobili tudi vse osnovne informacije, se družili in se vključevali v delavnice, otrokom je na voljo tudi igralni kotiček.
V center je vključenih tudi več kot 25 prostovoljcev in prostovoljk iz Ukrajine, nekateri v Sloveniji živijo več let. S tem bodo beguncem olajšali težave zaradi jezika in jim pomagali z nasveti iz prve roke.
“Prišel je deček in vprašal, ali imamo lego kocke. Zjokala sem se in ga objela, saj jih nismo imeli”
Prostovoljka Tanja v Sloveniji živi že 19 let. Poročila se je s Slovencem in si tu ustvarila dom in družino. Med pogovorom so se ji v očeh večkrat nabrale solze, saj je priča mnogim hudim zgodbam.
V centru dela vsako dopoldne, vsakič ji pomagajo tudi štirje prostovoljci. Vsak dan je na razpolago tistim, ki jo potrebujejo. Iz srca je hvaležna slovenskim organizacijam, ki so priskočile na pomoč. V prazničnih dneh bodo za otroke organizirali delavnico barvanja pirhov, da bodo imeli vsaj nekaj od praznovanja in se, kot pravi Tanja, morda vsaj enkrat nasmehnili.
Kot je povedala, so ljudje, ki pridejo po potrebščine, zelo hvaležni in skromni. V očeh pa vidiš strah, neodločnost in negotovost, kaj jih čaka jutri.
“Ljudem, ki pridejo sem, rečem, naj za hčer vzamejo še kako lepo majico, pa mi rečejo, da so vzeli že dve in naj ta ostane za koga, ki jo bolj potrebuje. Hkrati pa so vsi zelo prestrašeni. Neki gospe je zazvonil telefon in se je začela tresti, ker ni vedela, kakšno bo sporočilo, ki jo čaka.”
Zaupala nam je zgodbo ukrajinske družine, ki jo je spoznala pred kratkim. Njihov šestletni sin ji je razlagal, kako je bilo, ko so bili v skrivališču, ko so padale rakete, in kako se je bal. Mamica ji je v solzah pojasnjevala, da se je deček stiskal k njej in govoril:
Mami, jaz sem tako majhen, tako sem majhen, ne smem še umreti!
Kot je povedala, so to zgodbe, ki sploh ne bi smele obstajati.
“19 let mi ni prišlo na misel, da bi se vrnila v Ukrajino. Zdaj pa si želim iti, ker hočem pomagati svojemu narodu. Res potrebujejo pomoč, saj si tega niso zaslužili. To, da se vojak bori proti vojaku, človek morda še nekako sprejme. Da pa trpijo in umirajo otroci in ženske, je najhujše zlo.”
Povedala je zgodbo prijateljice, ki je ostala v Ukrajini. Njen sin je v Mariupolu, mestu, kjer so uporabili tudi kemično orožje. 42 dni se ji ni javil na telefon, zato ni vedela, ali je živ ali ne. Pred nekaj dnevi je dobila sporočilo, da je živ in da je v redu. “Eno sporočilo v 42 dneh, to je grozno,” je dodala Tanja.
Tanja pravi, da bo tukaj, dokler jo bodo potrebovali. Ko bodo tu zaprli, bo odšla drugam in tam nadaljevala s svojim delom. Želi pomagati, kolikor lahko, in se s svojo pomočjo zahvaliti Sloveniji, ki je za Ukrajino naredila že ogromno dobrega.
Potrebujejo predvsem šolske potrebščine
