Nezadovoljstvo. V življenju pride do trenutka, ko nas nič več notranje ne zadovolji in napolni. Pred dnevi sem ugotovila, da živim vsakdan s slabo voljo, kot da bi se dolgočasila ob vseh in vsem. Odkrila sem, da ta simptom v meni pomeni, da v mojem življenu nekaj ni v redu. Se je to kdaj zgodilo tudi vam?
Preizkušala sem različne stvari: več spanja, manj spanja, več telovadbe, manj dela … Včasih se zgodi, da nimamo prave ideje, kaj narediti, da se naše življenje izboljša.
Odločila sem se, da prosim za pomoč, in se obrnila na terapevta. Povedala sem mu, kaj se mi dogaja, in sklenila s stavkom, ki me je presenetil:
“Hvala Bogu, nisem slabo … ampak tudi v redu nisem. Čutim, da me nič ne napolni, kot da umiram od nezadovoljstva.”
“In kaj lahko storite, da spremenite to situacijo?” me je vprašal terapevt.
“Ne vem, rada bi več potovala ali pa bi šla na misijon, poskusila drugačen način življenja …,” sem odgovorila.
“Sandra, začnite z malenkostmi, ki jih morate rešiti danes: vidim, da imate veliko nedokončanih stvari in veliko sanj. Vse to vas vznemirja. Zadovoljstvo ne pade z neba, gradimo ga z majhnimi vsakodnevnimi koraki.”
“Ampak kako drugi to počnejo? To namreč ni preprosto.”
“Samo naredite. Ne razmišljajte o tem, ali se počutite slabo, preden nekaj storite. Samo naredite. Eno stvar naenkrat.”
Po tem srečanju sem si vzela čas, da prebavim in ponotranjim, kar sem se naučila, in začnem delati na občutku praznine in nezadovoljstva, ki me je nenadoma presenetil. Spoznala sem naslednje:
Bog noče, da bi se počutili slabo
Bog želi, da bi nam bilo dobro, da uživamo življenje. Mi pa živimo kot najstarejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki živi v udobju, a ni srečen, ker se ne zaveda zaklada, ki ga ima. Če Boga ne poznamo in ne razumemo, da je vse njegov dar, bomo živeli v pritoževanju in vedno sanjali, da bi imeli nekaj več.
Prepoznati naše želje
Sveti Ignacij opozarja, da moramo dobro premisliti želje, ki prihajajo nenadoma, in se prepričati, da to niso skušnjave. Tudi če so želje svete in občudovanja vredne, kot je recimo odločitev za pot v misijone, morda kljub temu niso tisto, kar nam pomaga rasti, kar služi nam in naši skupnosti. Naša poklicanost se gradi skozi majhne korake in ne v teku z ene strani na drugo.
Biti zvest v malem
“Kdor je zvest v malem, je zvest v velikem.” Pademo lahko v tiho skušnjavo, da bi prezirali sebe in prezirali vsakdanje stvari, ker se vse naše zdi malo, a nič ni malo za Gospoda! In v malem gradimo svoje vrline. Kar se vam danes zdi nič, je vaša pot do svetosti. Kozarec vode, ki ga postrežemo bratu, hrana, ki jo pripravljamo vsak dan za svojo družino … vse je del naše poti do svetosti.
Vse na svojem mestu
“Daj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.” Različni svetniki in avtorji duhovnih misli pravijo, da bolj “duhovni” niso nujno tisti, ki živijo v gorah ali na samem, ampak tisti, ki najdejo Boga v sedanjem trenutku. Ni nam treba pobegniti od vsakdanjega življenja in odgovornosti, ki jih prinaša. Soočiti se moramo z vsem in to storiti ob pravem času.
Na tem mestu dodajam še to molitev, ki mi je v tem obdobju, ko nisem bila zadovoljna s seboj, zelo pomagala:
Gospod, prosimo te, da nam s svojo močjo in preprostostjo pomagaš dokončati, kar moramo narediti: odgovoriti na klic, dostaviti dokument, pospraviti posteljo ali uresničiti sanje. Ne z žrtvovanjem, ampak s ponižnostjo. Naj bo to priložnost, ki nam omogoča rast.
Naj začutimo tvojo prisotnost od trenutka, ko se zbudimo, do trenutka, ko zaspimo, v vsakem svojem dejanju, da bi razumeli, da lahko ponudimo vse za tvojo ljubezen, za tvoje poslanstvo. Tebi ni nič majhno ali nepomembno.
Nauči nas potrpežljivosti in zaupanja, da bomo malo po malo s teboj spletli, oblikovali in postavili korenine naše prihodnosti.
Avtorica prispevka je Sandra Estrada.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
