V apostolski in nicejsko-carigrajski veroizpovedi izpovedujemo tudi vero v Jezusovo smrt, pokop in vstajenje. V apostolski veroizpovedi še na poseben način molimo: “… križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel.” A premalo se zavedamo, kako globoko skrivnost s tem izpovedujemo.
Velika sobota je za kristjane čuden dan, je “prazen”. Spominjamo se Jezusa, ki leži v grobu. Do sončnega zahoda, ko se začne velikonočna vigilija, ni nikakršnega praznovanja. V tišini premišljujemo skrivnost preteklega dne, ko je Zveličar umrl na križu. A skrivnost velike sobote, skrivnost Jezusovega počitka v grobu, je izredno globoka.
Čas smrti
Katekizem nam takole spregovori: “Bog je v svojem načrtu odrešenja določil, naj njegov Sin ne le ‘umrje za naše grehe’ (1 Kor 15,3), ampak tudi ‘okusi smrt’, se pravi, naj spozna stanje smrti, stanje ločenosti med svojo dušo in svojim telesom, in sicer v času vključno med trenutkom, ko je izdihnil na križu, in trenutkom, ko je bil obujen od mrtvih. To stanje mrtvega Kristusa je skrivnost groba in sestopa v predpekel. To je skrivnost velike sobote, ko Kristus, v grob položeni, razkrije veliki sobotni počitek Boga po dovršitvi odrešenja ljudi, ki prinaša mir celotnemu vesoljstvu.” (KKC 624)
V splošnem se teologi strinjajo, da gre v skrivnosti velike sobote za dva vidika: za dejstvo, da je Jezus resnično umrl, da je združen z ljudmi tudi v trenutku čakanja na vstajenje.
Po drugi strani pa gre za trenutek, ko Gospod vstopi v podzemlje, t. i. šeol. Ta skrivnost stoji v središču teologije, saj se nahaja med skrivnostjo smrti in slavjem vstajenja. Kot razloži dr. Marjan Turnšek: “Kristus, ki je prišel iz nebes in je živel na zemlji, sedaj osvoji še podzemlje; tako postane praktični gospodar vseh treh plasti, ki sestavljajo kozmos.” (Človek v troedinem objemu, str. 66)
Jezus, ki je pravi Bog in pravi človek, je tako solidaren s človekom in resnično živi človeško življenje, tako v vseh vidikih človekovega življenja kakor tudi v smrti. A Katekizem poudarja: “Toda Kristusovo telo zaradi zedinjenja, katero je ohranjalo s Sinovo osebo, ni smrtni preostanek kakor pri drugih, kajti ‘božja moč je obvarovala Kristusovo telo trohnjenja’.” (KKC 627) Jezus je resnično mrtev, a njegovo telo počiva v upanju vstajenja.
Sestop v kraljestvo mrtvih
V bogoslužnem branju za veliko soboto najdemo starodavno pridigo na veliko soboto, ki zelo slikovito opisuje Jezusov sestop v kraljestvo mrtvih. Skrivnost velike sobote je namreč tudi v tem, da Kristus stopi v najbolj skrajno točko, ko se potopi v smrt, ampak kot pravi Bog reši tiste, ki so čakali nanj.
Če je prej šeol bil ječa, kamor so prišli vsi mrtvi, dobri in slabi, z Jezusovim spustom v globine smrti tudi tam nastopi pot odrešenja za človeka. Konec je životarjenja, pot v večno življenje je mogoča. Krščanska umetnost je to čudovito upodobila v liku Jezusa, ki se sklanja v globine teme, od koder dviguje Adama in Evo, ki sta po grehu izgubila prvotne milosti.
Vendar je bolj kot sam spust v kraljestvo mrtvih za krščansko vero pomembno dejstvo, da se Jezus vrne od tam. Ne ostane ujet v šeolu, kakor ljudje pred njim. Mnogi pridigarji so slikovito opisovali množico rešenih, ki jih Jezus vodi iz kraljestva mrtvih v nebeško veselje. Kristus zmaguje in kraljuje ter prinaša vest odrešenja tudi v kraljestvo mrtvih.
