Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. septembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Priča vstajenja

PRZEBÓSTWIENIE

Paul shuang | Shutterstock

Marko Rijavec - objavljeno 17/04/22

Tišina praznega groba pove več kot tisoč besed

Spremenila je tisto jutro, ki je bilo enako kot na tisoče drugih juter in bi tako tudi ostalo, če se ne bi nekaj ljudi odpravilo do groba. Tako se namreč začne velika noč, na začetku je neka pot, ki jo moramo opraviti, da ta iz zgodbe postane resničnost. V tem jutru je treba do groba.

RESURRECTION
Preberite še:V tišini, brez prič

Do svojega groba, da smo si na jasnem, do prav tistega sramotnega trenutka našega življenja, ki nam leži na srcu in smo ga skrili pred svetom in pred seboj, predenj smo zavalili težek kamen, da nihče ne bi mogel vanj. Kakor apostoli, kakor žene, tja so morali, si najprej priznati, da je bilo nekaj narobe, seznaniti so se morali s svojim grobom, da je resničen, da zares obstaja.

Drugačen grob

Tja smo ga položili, Boga namreč, Boga, ki nam je bil v življenju odveč. Ker je vendar tako, da vedno, kadar živimo po svoje, kadar trmasto krmarimo v lastni smeri, kadar svojo voljo in svoje želje postavljamo kot gibalo vsega svojega sveta, življenja, odločanja, da tedaj v svojem življenju ubijamo Boga, zase in za druge, za ves svet. In ne samo to, kadar ubijamo Boga, hkrati ubijamo tudi sebe, lastni grob si kopljemo. Zato si z njim, umorjenim, delimo ta grob.

In ta grob je resničen, zares obstaja. Vendar je drugačen, kakor si predstavljamo, kakor smo se z izkušnjami bridko naučili. In ravno zato je treba to jutro na pot do groba, do svojega resničnega groba, zato je to tako velika nujnost, ker moramo videti in verovati (Jn 20,8), da je – prazen.

Resničnost ljubezni

Zato je prav ta grob edina priča vstajenja, ki jo imamo. Ker neslišno govori o nam nepojmljivem dejstvu, da je ta Bog, ki smo ga z grehom ubili, Nekdo, ki ga moje zlo ne more premagati. In da je Njegova ljubezen tako močna, da lahko prenese celo to, da ga umorim. In kljub temu ne umre, ne neha obstajati. Nikoli, v nobenem primeru.

Zato je treba danes priti prvi h grobu (Jn 20,4). Samo kdor si namreč prizna svoj grob, kdor ga obišče, bo opazil, da je v resnici prazen. Sicer bo mislil, da je vse tako, kot si mislimo ljudje, kot nam je logično, da so pač določene stvari v življenju ne­opravičljive in da vsakemu grehu sledi krivda in kazen.

Zato je treba danes priti prvi h grobu, da odkrijemo, da je ljubezen Boga, kolikor nelogična je, vendarle resnična, enako resnična kakor moj greh, pa čeprav je verjeti vanj veliko lažje. Veliko bolj prepričljiv je kot ta praznina, ki gledamo vanjo, veliko glasnejši kot tišina velikonočnega jutra. Pa nas mora velikonočna nevsiljivost ravno zato tako zelo vznemirjati. Ker je laž vedno glasnejša od resnice in ker veliko bolj prepričuje tisti, ki nima prav. Ker vem, da ima prazne roke pred teboj samo, kdor ti je nekaj dal, in da molči samo tisti, ki te poljublja.

Če si s svojim grehom namreč delimo njegovo smrt, si z njegovo ljubeznijo delimo tudi vstajenje. (prim. Rim 6,5)

Tags:
velika nočvstajenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.