Zakonca Meta in Primož Halas imata pet otrok, ki so stari 12, 10, 8, 5 in 1 leto. Velikonočno obredje in praznovanje je v tako veliki družini z majhnimi otroki zelo lepo, ima pa tudi svoje izzive. Zakonca Halas že nekaj let vodita tudi zakonske skupine v okviru skupnosti Družina in življenje (DiŽ).
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
V dneh pred velikonočnimi prazniki smo z njima poklepetali o tem, kako velikonočne praznike doživljajo v njihovi družini ter kako sprejemata svojo vlogo voditeljskega para zakonskih skupin.
Kako v vaši družini praznujete veliko noč? Se nanjo kaj posebej pripravljate?
Meta: Naša družinska priprava na veliko noč se začne že s postom. Na začetku posta se kot družina pogovorimo, čemu bi se lahko odpovedali, običajno si zastavimo skupne cilje, da je malo lažje, da lahko drug drugega opominjamo. Letos smo se odločili, da bi bila to naša odpoved sladkarijam.
V velikem tednu pa hodimo k velikonočnim obredom, na veliki petek pa so tudi otroci doma (v šoli in vrtcu napoveva njihovo odsotnost), zato da smo lahko čim več skupaj kot družina. Veliko nam pomeni, da se lahko v miru pripravimo, vsaj jaz se trudim imeti realna pričakovanja, kaj bomo lahko izpeljali in kaj ne.
Primož: Za velikonočni čas smo si zadali, da bi čim več časa preživeli skupaj. Tudi sam se trudim, da v velikem tednu ne bi toliko delal, ampak bi bil veliko z družino. Prav tako smo odpovedali sobotni sinov nogometni trening – vse z namenom, da ne bi bilo motilcev družinskega časa. To se nama zdi pomembno, še zlasti sedaj, ko so otroci še majhni.
Koliko se držite nekih opravil, ki so tradicionalno povezana z velikonočnim časom – npr. kdaj je treba pomiti okna, pa kdaj točno se peče potica, barva pirhe itd.? Tudi občutek, da nekaj nujno moramo narediti točno takrat in takrat, lahko prispeva k nemiru.
Meta: Čez celo leto se trudimo, da bi pospravljali nekako sproti, da imamo vsaj nek osnoven red. Osebno, recimo, raje že sproti med postnim časom (ali tudi v adventu) kakšen dan naredim to in ono, kot da bi si vse pustila za tik pred prazniki. Ne zdi se mi bistveno, da je točno na praznik potem vse čisto in bleščeče – pri nas so hitro spet otroški prstni odtisi po omaricah, oknih in podobno. Tukaj bi potegnila vzporednice s sveto spovedjo. Trudiva se, da bi šla nekako na dva meseca in to se mi zdi “sprotno vzdrževanje”.
Primož: Včasih je bilo precej živčnosti, saj sva mislila, da morava tik pred prazniki vse postoriti. Verjetno sva bila oba tega navajena od doma, od staršev. Na koncu vidiš, da se to ne izide, da je ogromno enega stresa. Torej raje sprotno vzdrževanje, prazniki pa pri nas niso namenjeni pospravljanju.
Tako sem recimo zadnjič precej mimogrede pospravil en razmetan predal, ki me je že dolgo motil. Naredimo pa nek plan za veliki teden, tak realen plan, pri čemer je seveda jasno, da na koncu pride tudi do nepredvidljivih situacij, npr. da se otroci skregajo, kaj trmarijo, da kdo od njih potrebuje več časa … To je sprejemanje realnosti in trenutne situacije.
Meta: Na koncu se mi zdi lepo, da znaš pogledati in biti hvaležen za tisto, kar je (uspelo), ne tisto, kar ni.
Med velikim četrtkom in velikonočnim ponedeljkom je veliko obredov v cerkvi. Ali se otroci kdaj pritožijo, da nočejo več k maši ali obredom, ker so na koncu že naveličani? Kaj storita?
Meta: Ne samo med velikonočnimi prazniki. Čez celo leto se s strani starejših otrok občasno ob nedeljah pojavljajo razne pripombe ali vzdihi, da kdo ne bi šel k maši, da se komu ne da, ali je res treba iti … Včasih kateri od otrok reče, ne grem k maši, ne bom se oblekel. Pa rečem: “Prav, ni problema. Boš šel pa v pižami.” Seveda se zmeraj oblečejo, ni se še zgodilo, da bi kdo res ostal v pižami. 😉 Že med potjo se skušamo dogovoriti, za koga bomo molili pri tej sveti maši, da osmislimo.
Primož: Skušava jim osmisliti, zakaj iti k maši, enako tudi molitev. Pred časom, ko smo recimo molili za fantka Rožleta, ki je bil hudo bolan, smo včasih tudi na kolenih molili zanj. In so otroci zelo radi sodelovali pri molitvi. Če jim predstavimo, da z molitvijo ali s tem, da gremo k maši, nekomu pomagamo, vse skupaj tako izpade čisto drugače. Potem vidijo smisel, ni jim težko. Tako tudi razumejo darovanje, da narediš nekaj, kar ti ni najbolj zabavno. Otrokom pri maši ni najbolj zabavno, to je dejstvo.
Meta: Na veliki petek doma ob treh popoldne molimo križev pot, kar tudi otrokom ni najbolj zabavno, se pa ob tem pogovarjamo in jim razlagamo. Se pa velikonočnih praznikov zelo veselijo, zdijo se jim nekaj posebnega. Trudimo se narediti tako, da je luštno.
Primož: Trudiva se sprejemati tudi to, da jim je brezveze in da zato nisva jezna. Če sva midva z veseljem pri stvari in če midva z razlogom in veseljem hodiva k maši, bodo prej ali slej to začutili tudi oni. Vsak ima svoje obdobje in tudi obdobje “uporništva” spada k razvoju. Je pa na nek način prav tudi to, da gredo kot najstniki skozi obdobje krize, saj samo to spraševanje in iskanje pripelje do osebne vere. Te mu ne moremo dati starši, zveličati otrok ne moremo starši. Gospod jih lahko pripelje k sebi, mi pa pomagamo po svojih najboljših močeh.
Sta eden vidnejših parov v skupnosti Družina in Življenje. Ali je to za vaju tudi izziv in v kakšnem smislu?
Primož: Ko sva začela hoditi v zakonsko skupino DiŽ, sta naju Dani in Vilma Siter po dveh letih povabila k temu, da bi postala voditeljski par. To je bilo zlasti meni v začetku zelo težko, namreč imel sem strahove pred tem, da bi moral kaj povedati pred drugimi, se izpostaviti … Naj ilustriram, da mi je bilo včasih npr. že branje berila pri maši velik stres, pred katerim sem bil zelo živčen. Kaj šele vodenje zakonske skupine …!
Sčasoma sem se lažje odprl. Opazila pa sva, da midva s tem odneseva mnogo več od zakonske skupine, ker se že vnaprej pripraviva in o temi debatirava tudi še po srečanju. Dejansko sem spoznal to, kar sem nekoč nekje prebral, da tisto, kar je tvoj največji strah, je tudi tvoj največji blagoslov, če se s tem strahom soočiš. V tem je bila zame tudi krepitev vere.
Meta: Neke izpostavljenosti niti ne čutiva, vsaj ne v negativnem smislu. Naju pa ljudje iz našega kraja in okolice pohvalijo in lepo sprejemajo, kar se nama zdi lepo. Res naju večkrat kam povabijo, da sodelujeva, da kaj poveva. To čutiva kot svoje poslanstvo, sem naju Bog kliče, zato se odzoveva, tudi če je kdaj to malce težko. S tem tudi otrokom pokaževa, da to, kar “pridigava” njim, dejansko tudi sama živiva.
Kaj bi za velikonočne praznike zaželela našim bralcem?
Meta: Vsem bi želela, da za praznike znižajo kriterije in se namesto tega bolj posvetijo skupaj preživetemu času. Pa da bi se bolj kot na to, kako je moral Jezus trpeti, zamislili nad tem, kako nas je imel rad, da je dal svoje življenje za nas.
Primož: Zavedajmo se, da nam ni treba biti popolni, niti med prazniki ne. Prav tako ni pomembno, kakšna pričakovanja imajo drugi do nas. Nič hudega, če ni tako pospravljeno, kot drugi mislijo, da bi moralo biti. Tako se je naša družina odločila, take so naše prioritete in s tem smo zadovoljni. Ni treba biti obremenjen s tem, da bi ugodili drugim. Pomembno je, da se imamo v naši družini lepo in si s tem naredimo lepe praznike.
