Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Bog ga je po hudi nesreči obvaroval pred vsemi posledicami. “Živel bo!”

družina Kastelic – Žonta

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Aljaž s teto Jano

Jana Podjavoršek - objavljeno 18/04/22

"Ko se traktor pokvari, lahko počaka, otrok pa je nenadomestljiv"

Življenje ni avtocesta in nepričakovano se lahko zgodi nekaj, kar obrne življenje na glavo, kot se je zgodilo pri Kastelčevih v Sneberjah lani januarja, ko je Aljaž padel v ribnik, zaupanje tako domačih kot vseh, ki so se povezali v molitvi v priprošnji k Alojzu Uranu v težki preizkušnji, pa je prešlo v veliko hvaležnost za velik dar življenja.

Ob treh popoldne

“Bilo je v sredo, 13. januarja ob treh popoldne,” se tistega dne natančno spominja Ana. “Pri nas se otroci igrajo zunaj. Anže je imel inštrukcije, ker ima disleksijo, Aljaž pa se je igral s sosedovim fantom. Otroci so radi na ledu. Kjerkoli kaj zamrzne, skačejo po ledu ali ga razbijajo.”

Tako sta šla s sosedovim Enejem na ribnik v neposredni bližini. Aljaž je v omari vzel kladivo in sta tolkla led. “Pa sta oba padla v vodo,” se spominja Aleš in s hvaležnostjo pove: “Sosedov Enej je štiri leta starejši in je k nam prišel takoj povedat, kaj se je zgodilo.”

družina Kastelic - Žonta

Tistega dne je imel vsak svoje delo na kmetiji: “Ena stranka me je prišla iskat v sirarno, ko je pritekla soseda in povedala, da je Aljaž padel v vodo. Treba je bilo poklicati reševalce,” se Ani naslika dogajanje tistega januarskega dne.

“Nemudoma sem pohitela k ribniku in prišla tja, ko je Jana Aljaža že potegnila ven. Še dobro, da je bil Enej tako priseben in je takoj pritekel povedat, kaj se je zgodilo. Jana ga je rešila iz vode in nemudoma začela oživljati, mami ji je pomagala, potem so že prišli reševalci, ki so ga tudi oživljali. Nato smo šli na urgenco.”

Neverjetno, kakšen pogum je premogla teta Jana, ki ji je policija podarila medaljo za hrabrost, ko je reševala Aljaža. Babica Helena pa še vedno ne more pozabiti Aninih besed, ki jih je ob vsem ponavljala: “Živel bo!”

Prosim, pomagaj!

Sledilo je čakanje na urgenci. Ana in Aleš sta celo noč prebedela na urgenci, potem pa sta se menjavala, da je bil vedno nekdo z Aljažem. “Vsak večer sva klicala na pediatrično,” podoživlja dneve negotovosti Ana. “Vse je obstalo, cel teden nisem mogla nič delati. Veliko sem jokala in čakala, da bo šlo na boljše.”

Anže je bil pri teti Jani, veliko tudi pri bratrancu, ob večerih pa molil z drugimi, pri delu na kmetiji pa so pomagali tudi sosedje.

“To so bili težki trenutki,” oživi čakanje novic o Aljažu babica Helena. “Nisem mogla moliti, enostavno je bilo prehudo. Z Majo sva sicer hodili k maši, težko sem zbrala misli za molitev in zmogla samo vzklik: ‘Prosim, pomagaj!’ Samo to lahko rečeš.” Njej je pomagalo, da se je pogovarjala z ljudmi.

Že naslednji dan se je organizirala molitvena naveza z devetdnevnico za Aljaža v priprošnji k Alojzu Uranu in darovanjem maše. Na koncu pa so zapeli Angelček varuh moj.

Več utrinkov družine Kastelic – Žonta:

Če hoče, pa naj se zbudi

Predvideno je bilo, da bo Aljaž še dva dni v komi, pa se je stalno prebujal, da so mu morali odvzeti tubus že v torek. Ob njem je bila mami Ana: “Nič več ni bil na miru in v torek zjutraj je zdravnica rekla: ‘Če hoče, pa naj se zbudi.'” 

Ko se je prebudil iz kome, je rekel: “Mami, lačen sem.” “Kaj pa bi rad jedel?” In že je povedal: “Sladoled McDonalds in Coca Colo.” Popoldne pa je atija že spraševal: “Zakaj sem tukaj? Kje pa so hlače?” Aleš mu je povedal, da je imel nesrečo in je zdaj v bolnišnici, Aljaž pa je rekel: “Primi Coca Colo, da se preoblečem in greva domov. Jo bom doma spil do konca.”

Aljažu se je intenzivno dogajalo in 24 ur tudi spati ni mogel, čeprav bi moral bolj počivati. Po desetih dneh na intenzivni je bil Aljaž še en teden na oddelku, kjer je imel tudi fizioterapijo, 2. februarja pa se je končno vrnil domov. Samo predstavljamo si lahko, kakšno veselje je preplavilo Kastelčevo kmetijo, zaiskrile pa so se tudi solze sreče.

Vse je velik dar

“Nič te ne more več iztiriti, vse postane nepomembno,” odkriva Ana. “Na kmetiji se kaj pokvari ali polomi, je sicer strošek, vse pa je zanemarljivo, ko pride Aljaž in reče: ‘Mami, stiskal bi se rad.'” Življenje je postalo dragoceno in predvsem velik dar. “Ves čas pa je prisoten strah, da se bo še kaj zgodilo,” iskreno pove mami. Ati pa z nasmehom doda: “Jaz ga pa nimam.”

“Preizkušnje nas utrdijo,” je po enem letu prepričana Ana. “Pride pa tudi spoznanje, da delo ni vse,” doda Aleš. “Lahko počaka, ko je večer, tudi sedeva. Ko se traktor pokvari, lahko počaka, otrok pa je nenadomestljiv.” Ano pa spremlja Pavlova misel iz Pisma Korinčanom, ki jo je dobila na FB strani in se ji vpisala v srce: “Za zdaj pa ostanejo: vera, upanje in ljubezen. To troje. Največja od teh pa je ljubezen,” (1 Kor 13,13) Ob tem še doda: “To je to!”

Kastelčevi se še vedno z bolečino spominjajo, kako so bili nemočni ob Aljaževi nesreči, Bogu pa nadvse hvaležni, da je Aljaž z njimi in da je bil obvarovan tudi pred posledicami. “Red ostaja, se je pa treba ustaviti in nedelja je čas za počitek,” je jasna mami Ana. “Po tej izkušnji smo tudi sestre bolj povezane, se podpiramo in smo si v oporo,” spoznava Jana. “Bila je težka preizkušnja, dan pa mi je bil nov pogled na življenje, ki je postalo vrednota. Delam kot vzgojiteljica in zdaj tudi starše bolj razumem.”

13. januar je praznik za Kastelčeve, ki so ga letos tudi praznovali v družinskem krogu, dedi Drago pa se je šel peš zahvalit Mariji na Brezje.


Jana Kastelic, Aljaževa teta

“Ob napetem čakanju novic o Aljažu, ki je bil v bolnišnici, sem se vrgla v delo. Čeprav me je vsak trepljal, da sem dobro naredila, sem se ves čas spraševala, ali sem res vse naredila, da bo za Aljaža najboljše.”
družina Kastelic – Žonta
Teta Jana z nečakoma

Maja Kastelic, Aljaževa teta

“Metodovi starši so molili k Vovku, nam pa je bil bliže Alojz Uran in smo se odločili za devetdnevnico v priprošnji k njemu. V molitev se je vključila naša župnija, se je pa hitro razširila tudi drugam.”
Maja Kastelic
Maja Kastelic

Tanja Dukić Vuković, zdravnica specialistka na Enoti za intenzivno nego in terapijo

“Zame je čudež, da Aljaž kljub vsemu nima nobenih posledic.”
Tanja Dukić Vuković
Tanja Dukić Vuković

Andrzej Maksymilian Gósek, župnik v Zadobrovi in Zalogu

“Kot občestvo smo stopili skupaj in pokazali, da smo res ena družina, da znamo deliti bolečine drugih in prositi. To so milostni trenutki, ki jih Gospod daje.”
Andrzej Maksymilian Gósek, župnik v Zadobrovi in Zalogu
Andrzej Maksymilian Gósek

Prispevek je v celoti objavljen v velikonočni številki tednika Družina.

Tags:
čudeždružinaintervjupričevanje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.