V starševstvu vsakodnevne dejavnosti prej ali slej pripeljejo do otrokovega neodobravanja. Zakaj na preproste ukaze "umij zobe", "čas je za spanje" naš otrok vedno reagira z dolgim "neeee"?
Če se spopadate s podobnimi dilemami, so ti nasveti namenjani prav vam.
Slabi starši?
Zaradi pomanjkanja idej, kako rešiti problem, ali pa preprosto iz občutka nemoči, si starši včasih želijo, da bi kričečega otroka nekam poslali ali kaznovali. Vsekakor kazen ni rešitev. Bistvo discipline je poučevanje, kazen pa otroka privede v nasprotni učinek.
Kaznovan otrok ne razmišlja o tem, kar je sam naredil, temveč o tem, kako "slab" je starš, ki ga kaznuje. Otroku je zato bolje dati čas, da se sam sooči z nelagodjem, ki sledi njegovim dejanjem.
Sočutje – do sebe in otroka
Odnos med otrokom in starši je dober, če se otrok obnaša v skladu z njihovimi pričakovanji. Toda ali se ne bi morali še bolj povezati drug z drugim, ko se kaj zaplete?
Več kot boste imeli sočutja do sebe, lažje ga boste pokazali svojemu otroku. Takšno izhodišče je odlično ne le pri reševanju konfliktov z otroki, ampak tudi v odnosih nasploh.
Napake so življenjska lekcija
Kot starši smo prepričani, da če smo otroku enkrat ali dvakrat (ali tisočkrat!) pokazali, kako se mora obnašati v dani situaciji, ta veščina ostane za vedno. Toda ali nam, odraslim, vedno uspe nekaj, kar smo že obvladali? Ne morete pričakovati, da se bo otrok vsakič odzval primerno, saj ga pri tem lahko ovirajo povsem vsakdanje prepreke, kot so lakota, utrujenost, presežek dražljajev, čustev.
Otroka ne moremo zaščititi pred vsem. In to tudi nima smisla! Napake, neuspehi, težave so pomemben del pridobivanja odpornosti, razvijanja spretnosti, potrebnih za ohranjanje fleksibilnosti in spopadanje s stresom in neuspehom.
Najprej poimenujte čustva
Če poimenujemo čustva, se bosta jeza in tesnoba zmanjšali. Namesto ukažete: "Nehaj kričati!" lahko rečemo: "Vidim, da si živčen. Povej mi, kaj se je zgodilo." Takšen pristop otroku pomaga pogledati vase in razumeti svoja čustva.
Recite STOP
Strokovnjaki na področju vzgoje namesto nepremičnega "ne" predlagajo pogojni "da". Tako bomo na primer prebrali še eno pravljico, a jutri. Seveda obstajajo situacije, ko to ni mogoče izpogajati. Vendar tako otroke učimo prepoznati omejitve, da se lahko naučijo samostojno uporabljati svoje zavore. Tudi kot starši si morate kdaj reči STOP, preden se odzovete na vedenje svojega otroka.
Učite z dejanji, ne besedami
Ko so najbolj razburjeni, nas otroci najbolj potrebujejo. To je klic na pomoč in stik, ki pomirja živčni sistem. V težkih trenutkih je dobro položiti otroku roko na hrbet, ga objeti in previdno vprašati, kaj je narobe.
Otrok ne učimo z besedami, ampak z dejanji. Mi smo njihov vzor. Kako od otroka zahtevati mir, če se sprva razjezimo ali dvignemo glas? Ko reagiramo tako, da se odpremo otrokovim čustvom in vzpostavimo stik, otrokovi možgani dobijo informacijo za sposobnost samoregulacije in umirjanja.
Ne zdravite simptomov, ampak bolezen
Preveč govorimo. In v času stresa pretirano govorjenje ne doseže odraslega, kaj šele otroka. Po drugi strani pa je odmik od tega najslabša stvar, ki jo je mogoče storiti.
Otrokom moramo dati vedeti, da bodo dobili, kar potrebujejo, tudi če ne bodo vedno dobili tistega, kar želijo. Namesto da jih razvajamo tako, da jih varujemo pred napori, težavami, razočaranji, jim raje pokažimo, kako prebroditi težke situacije in jih v tem spremljati. Bistvo je, da se ne osredotočamo na razvade in ne zdravimo le simptomov, ampak tudi bolezen.
Samoregulacija
Namesto podcenjevanja otrokovih čustev mu moramo izkazati razumevanje. V pogovoru z raztresenim otrokom, ki doživlja senzorično preobremenjenost, ne bomo dosegli ničesar. S poslušanjem, izkazovanjem razumevanja pomagamo razviti navado samoregulacije. Z otrokom se pogovorimo šele takrat, ko je pripravljen poslušati in ko smo na to pripravljeni tudi sami.
V vsem tem stremimo k trem stvarem: introspekciji (sposobnost pogleda vase, zavedanje lastnih občutkov za boljše obvladovanje reakcij v težkih trenutkih), empatiji (otrok se sprašuje, kako njegovo vedenje vpliva na druge, ima priložnosti za to) in integraciji, odpravljanju napak.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
