Deček, rojen v 24. tednu nosečnosti, si je kljub napovedim popolnoma opomogel

Xavier Balagué (Xavi) in njegova žena Barbara imata dva otroka. Mlajši, Pau, se je rodil v 24. tednu nosečnosti. Veliki mali čudež! Xavi nam je zaupal zgodbo o sinku:

"Januarja 2017 je žena zanosila s Pauom, najinim drugim sinom. Od vsega začetka je bila nosečnost zelo tvegana, žena je nenehno krvavela, morala je veliko ležati, večkrat so jo sprejeli v bolnišnico."

Toda stanje je postalo precej nevarno. "26. junija," se spominja Xavi, "se je vse obrnilo na glavo. Barbara me je v solzah poklicala 15 minut čez 11. uro zvečer in mi povedala, da jo peljejo v operacijsko dvorano, da je Pau na poti in da ne more več čakati. Odhitel sem iz hiše in v bolnišnico prispel v trenutku, da sem jo ravno še videl, preden so jo odpeljali v operacijsko dvorano. Ker je nisem smel spremljati, sem ostal zunaj."

Izkušnja je bila za Xavija kot očeta izjemno težka. Xavi se spominja: "Samo vse inkubatorje si moral pogledati in si hitro ugotovil, kako krhek je Pau, kajti za razliko od vseh drugih je bil njegov poln cevk, skozi katere so mu dovajali najrazličnejša zdravila. Bil je intubiran, priključen na respirator in še na jeklenke dušikovega oksida."

"Kljub vsej pomoči, ki je je bil deležen, je imel izredno nizko nasičenost krvi s kisikom. Med spanjem je vedno znova nehal dihati."

Nastopil je trenutek, ko je bilo treba obvestiti Xavijevo ženo. "Zdravnik mi je dejal: če mati še ni videla Paua, naj čim prej pride na oddelek, kajti napovedi so izjemno slabe. Ko je Barbara prišla na intenzivno nego, sem v očeh vseh medicinskih sester videl sočuten pogled, ko je stopala proti inkubatorju. Zdravniki so naju obvestili, da je Pau v izredno kritičnem stanju, da morava biti vesela vsake ure, ko je še z nama."

Ko se je Xavi z motorjem vračal domov, je imel solzne oči. V tistem trenutku se je spomnil Maruje Moragas, matere svojih prijateljev iz najstniških dni. Ko je Marujo in njene tri sinove zapustil mož, je huda stiska le še okrepila njeno vero in ta ji je bila pozneje v veliko pomoč, ko je zbolela za rakom. Še naprej je občutila močno željo, da pomaga drugim, in v zadnjih mesecih življenja je napisala knjigo o svojem trpljenju z vidika vere. Umrla je 28. aprila 2013.

Xavi si z materjo svojih prijateljev v času njenega življenja ni bil posebno blizu. Ko je umrla, je začutil, da je z njo na neki način povezan. Navdihnil ga je njen zgled vere v hudi stiski in v molitvi se je obrnil nanjo s svojo priprošnjo:

Naslednje jutro, ko se je z motorjem vračal v bolnišnico, je ves čas ponavljal isto prošnjo.

"Ko sem prispel na kliniko, sem pred vstopom na oddelek za intenzivno nego skozi okno pogledal proti Pauovemu inkubatorju in na zaslonu s podatki o njegovem stanju osupel opazil, da je nasičenost njegove krvi s kisikom 90-odstotna! Ob vstopu so mi zdravniki povedali, da se je Pauovo stanje ponoči obrnilo v povsem drugo smer in se nepojasnljivo izboljšalo."

"Od tistega trenutka naprej je Pau le še napredoval. V nekaj dneh so mu odstranili intubacijo, ni več potreboval umetnega predihavanja. Njegovi izvidi so se izboljšali (...) brez kakršnihkoli hujših posledic za možgane (kar je pri skrajnih nedonošenčkih sicer zelo pogosto)."

Na kliniki so preživeli skoraj sto dni, preden so sinka lahko odpeljali domov. "V teh več kot treh mesecih na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov sva videla, kako drugi malčki niso imeli tolikšne sreče. Nekateri otroci, ki so bili na začetku v dosti boljšem stanju kot Pau, so pozneje umrli. To nama je potrdilo, kako izjemno je bilo v resnici Pauovo ozdravljenje."

Morda se sprašujete, kako Pau živi danes: ali nedonošenčki potrebujejo posebno zdravniško obravnavo? Xavi Balagué pojasnjuje, kaj se dogaja z njegovim sinkom: "Od tistega trenutka naprej Pau ni imel nobenih posledic, pred katerimi so nas svarili zdravniki."

Zdravniška ekipa je imela v načrtu, da bo Pau v prvih petih letih življenja deležen različnih terapij. "Toda že po letu dni so jih opustili, rekoč, da je z njim vse v najlepšem redu in da podobnega primera ne pomnijo. Pravzaprav so nas obvestili, da je edini skrajni nedonošenček, za katerega so kdajkoli skrbeli, ki ni utrpel nobenih posledic zaradi tako prezgodnjega rojstva."

Zaradi Pauove zgodbe je Xavi prepričan, da je Maruja pri tem odigrala zelo pomembno vlogo.

"Očitno se bomo vse življenje spraševali, kaj bi se zgodilo, če ne bi prosili Maruje, naj pomaga našemu sinku. Vem le to, kaj sem jo prosil in kaj se je zgodilo, več ne potrebujem. Nekateri ljudje so spremenili Marujino življenje, ko je bila še živa; ona je mojega spremenila po svoji smrti. Večno ji bom hvaležen, ker je pripomogla, da je naš Pau tako čudežno okreval."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.