Znamenitosti, ki jih ne spreglejte na potovanju na Sicilijo

Otok Sicilija je edinstven del Italije. Njene skalnate gore, divje rastlinje in vsenaokrog navzoče morje od nekdaj vzbujajo domišljijo pesnikov, popotnikov in obiskovalcev.

Čeprav je Sicilija ena od 20 italijanskih pokrajin, je njena zgodovina pod jarmom neskončnih osvajalcev – predvsem Normanov – privedla do lastnih značilnih običajev, izročil in celo jezika, zaradi katerih se življenje na otoku edinstveno razlikuje od tistega na Apeninskem polotoku.

Otok ima bogato zgodovino. Arheologi so odkrili dokaze o civilizaciji že iz leta 12.000 pred Kristusom. Do petega stoletja pred Kristusom je bila Sicilija cvetoči del Velike Grčije (Magna Graecia), o čemer pričajo številni dobro ohranjeni grški templji in gledališča.

Pod normansko vladavino v drugi polovici 11. stoletja je nastopila zlata doba, v kateri so v sožitju bivale različne kulture, vključno z muslimani, Judi ter kristjani vzhodnega in zahodnega obreda. Pod vodstvom kralja Rogerja I. je prišlo do zlitja arabskih in bizantinskih značilnosti v arhitekturi in umetnosti v tako imenovani sicilijanski romaniki.

Krščanstvo je na otok prispelo zgodaj. Ob prihodu svetega Pavla na Malto sta bili Sicilija in Italija že zabeleženi v Apostolskih delih, saj je tam že obstajalo občestvo gorečih vernikov: "Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandrije in je imela znamenja Dioskurov. Pripluli smo v Sirakuze, kjer smo ostali tri dni." (28,11-12)

Danes so Sicilijanci znani po svoji predani veri. Po vsem otoku z bogatimi predstavami in ljudskimi izročili obhajajo godove krajevnih zavetnikov.

Palermo je glavno središče na zahodni strani otoka. Njegovo glavno versko prizorišče je veličastna stolnica Marijinega vnebovzetja. Ko stojite na trgu pred stolnico ter opazujete njeno živahno in osupljivo zunanjost, dobite vtis, da ste nekje v južni Španiji, severni Afriki ali na Bližnjem vzhodu.

Notranjost je dosti preprostejša od zunanjosti, slovi pa po občudovanja vrednih ladjah, grobnicah normanskih vladarjev, relikvijah svete Rozalije in "stolnem zakladu".

V mestu Palermo so številne druge pomembne cerkve, vključno s sv. Janezom Puščavnikom (San Giovanni degli Eremiti), ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine; oratorijem sv. Cite (Oratorio di Santa Cita); Palatinsko kapelo (Cappella Palatina); cerkvijo sv. Catalda (San Cataldo), prav tako na seznamu Unescove svetovne dediščine; cerkvijo sv. Katarine (Santa Caterina) in sv. Marije Od admirala (Santa Maria dell’Ammiraglio, znane tudi kot Martorana); ter kapucinskimi katakombami (Catacombe dei Cappuccini).

Romanje v Palermo mora vključevati izlet do gore Pellegrino (Monte Pellegrino), svetišča, ki je posvečeno zavetnici Palerma, sv. Rozaliji. Čeprav je le osem kilometrov oddaljeno od središča Palerma, se zdi daleč stran od mestnih množic. Urejeno je v vlažni votlini, v njem pa vlada vzdušje, podobno tistemu v Lurdu.

Rosalia se je rodila v 12. stoletju v plemiški normanski družini. Zapustila je vse, da bi živela kot puščavnica v votlini na gori Pellegrino. Tam je umrla sama leta 1166, njeni posmrtni ostanki pa so v svetišču še vedno ohranjeni.

Prebivalci Palerma praznik sv. Rozalije obhajajo dvakrat letno. 14. julija v mestu pripravijo živahne slovesnosti, vključno s procesijo njenih relikvij in osupljivim ognjemetom. Pozneje, 4. septembra, na dan njene smrti, se verniki odpravijo na naporno romanje do njenega svetišča. Kapelica leži na 606 metrih nadmorske višine in pot do nje je resnično zahtevna.

Po vsej Siciliji so številne pomembne stolnice. Nedaleč od Palerma je občina Monreale s svojo izjemno stolnico Santa Maria Nuova. Stoji na pobočju vzpetine Monte Caputo in ponuja izjemen pogled na mesto Palermo. To je obkroženo z gorami na jugu in Sredozemskim morjem na severu in obiskovalci lahko vidijo, zakaj Palermo slovi kot Zlata kotlina (italijansko: conca d'oro).

Stolnica Monreale je eden najveličastnejših primerkov normanske arhitekture na vsej Siciliji. Graditi so jo začeli leta 1174, končana je bila štiri leta pozneje, slovi pa po bogatih bizantinskih mozaikih, ki krasijo njeno notranjost in predvsem apsido.

Unesco je leta 2015 stolnico v Monrealu uvrstil na seznam svetovne dediščine kot del arabsko-normanskega Palerma in stolnih cerkva Cefalù in Monreale. Cerkev je italijanski nacionalni spomenik in ena najpomembnejših znamenitosti na vsej Siciliji.

Cefalù leži okoli 70 kilometrov vzhodno od Palerma na severni strani otoka. Njegova stolnica je še ena od stavb, uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine.

Cerkev je bila postavljena v letih med 1131 in 1240 v normanskem arhitekturnem slogu. Po izročilu naj bi jo postavili po zaobljubi, ki jo je Presvetemu Zveličarju dal kralj Roger II., ko je preživel neurje in varno pristal na bližnji obali.

Stavba ima značaj trdnjave in od daleč se zdi, da obvladuje pogled na obris okoliškega srednjeveškega mesta.

Na vzhodni strani Sicilije je mesto Catania. Pod senco delujočega vulkana Etne bodo romarji želeli počastiti sveto Agato (Sant’Agata). Devica in mučenka iz zgodnjega rimskega obdobja je zavetnica mesta in ena od sedmih svetnic, ki se jih poimensko spominjajo v mašnem kanonu.

Sveta Agata je bila iz plemiške družine in se je zaobljubila devištvu. Potem ko je zavrnila dvorjenje rimskega prefekta Kvincijana, jo je ta med preganjanjem Decija dal aretirati. Kruto so jo mučili (med drugim so ji odrezali prsi), dokler ni leta 251 umrla.

Posmrtne ostanke svete Agate hranijo v kapeli sv. Agate v mestni stolnici v zgodovinskem središču Catanie. Gradnja stolnice se je začela v začetku 11. stoletja po naročilu kralja Rogerja I. v prvih letih normanske prevlade na otoku. (V stolnici je tudi grobnica znamenitega opernega skladatelja iz Catanie, Bellinija.)

V začetku februarja več kot milijon vernikov priroma v Catanio ob prazniku sv. Agate (5. februarja). Slovesnosti vključujejo tradicionalno parado candelore z ogromnimi svečami, prekritimi z ročno izdelanimi okraski, kerubi iz pozlačenega lesa, cvetjem in zastavami ter uprizoritvami mučeništva svete Agate.

Med drugimi verskimi znamenitostmi v Catanii so še bazilika sv. Nikolaja (San Nicola), ki stoji na Dantejevem trgu (Piazza Dante); benediktinski samostan, eno največjih samostanskih območij v Evropi; in Via dei Crociferi, ulica, katere ime izhaja iz navzočnosti štirih cerkva v neposredni bližini – cerkve sv. Benedikta (San Benedetto) z marmornim stopniščem angelov in z njo povezanega samostana z istim imenom, cerkve sv. Frančiška Borgie (San Francesco Borgia), jezuitskega kolegija in njegovega očarljivega notranjega samostana ter cerkve sv. Julijana (San Giuliano).

V bližini Catanie je starodavno mesto Sirakuze. S svojo 2.800-letno zgodovino je edino mesto na svetu, ki se ponaša z antičnim grškim gledališčem in rimskim amfiteatrom, med seboj oddaljenima le nekaj sto metrov.

Na otoku, ki štrli v Sredozemlje, stoji stolnica rojstva Presvete Device Marije. Nekoč grški tempelj, posvečen Minervi, se stavba danes ponaša z enim najlepših pročelij na vsej Siciliji, v baročnem in rokokojskem slogu. V notranjosti hranijo kipe, umetnine in relikvije sirakuških svetnikov, mučencev in plemičev.

Nedaleč stran je bazilika Svete Lucije v grobu (Santa Lucia al Sepolcro), posvečena devici in mučenki ter zavetnici mesta, ki se je tu rodila konec 3. stoletja. Baročna cerkev ima poslikana keramična tla in znamenito Caravaggiovo sliko z naslovom Pogreb svete Lucije.

Tako kot v drugih mestih je praznik svete Lucije v Sirakuzah velik dogodek. V tednu med 13. in 20. decembrom kip sv. Lucije slovesno nosijo iz stolnice v cerkev Svete Lucije v grobu. Procesiji sledi kočija iz 18. stoletja z liki, odetimi v kostume. Po verskih obredih mesto prevzame karnevalsko vzdušje, polno stojnic in uličnih prodajalcev, veselic, značilnih krajevnih jedi in priboljškov ter iger.

V Sirakuzah je tudi cerkev Svetega Janeza od katakomb (San Giovanni alle Catacombe), zgrajena v gotsko-normanskem slogu. Katakombe so del starodavnega podzemnega krščanskega pokopališča.

V Messini, ki leži na skrajnem severnem delu Sicilije prek istoimenske ožine iz Italije, je stolnica Marijinega vnebovzetja, še en dobro ohranjen primer normanske arhitekture. Graditi so jo začeli leta 1120 po ukazih kralja Rogerja II., 77 let pa je trajalo, preden je bila končno posvečena.

Kljub škodi skozi stoletja zaradi požarov in potresov je stolnici v Messini nekako uspelo ohraniti starodavno normansko arhitekturno strukturo. Bližnji zvonik se ponaša z astronomsko uro, največjo tovrstno uro na svetu.

V bližini Messine je izjemno svetišče Tindari s pogledom na morje. V notranjosti je dragocen kip Črne Marije iz bizantinskega obdobja, izklesan iz lesa cedre.

Končno je tu še Agrigento, mesto na vrhu hriba na jugozahodni obali Sicilije. Mestna stolnica, posvečena zavetniku mesta, svetemu Gerlandu (San Gerlando), je vsekakor vredna ogleda. Omeniti velja njen zvonik z gotskimi in katalonskimi motivi ter balkon v arabsko-normanskem slogu.

Seveda mora obisk Agrigenta vključevati tudi izlet v Dolino templjev. Agrigento slovi po ruševinah starodavnega mesta Akragas, ki je zdaj obsežno arheološko najdišče z dobro ohranjenimi grškimi templji.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.