Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 3. decembra |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Blagor nepopolnim

DUREZZA DI CUORE, CUORE, MANO;

fs24 | Shutterstock

Marko Rijavec - objavljeno 24/04/22

Zaradi ran in samo zaradi njih smo snov za ljubezen

Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko “jim je pokazal roke in stran”, je precej zgovorno. “Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,” (Jn 20,20), in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali.

Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu Jezus ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: “Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren,” (Jn 20,27).

Rane, naša identiteta

Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno nasprotno, zato smo šele z ranami to, kar smo v resnici. In Jezus je tudi v resnici on, ko pokaže svoje rane. Njegova identiteta so.

DOUBTING THOMAS

Rane, ki smo jih pridobili med življenjem, so nas namreč ustvarile v to, kar smo danes, še veliko bolj kot zmage, kot uspehi, nas je izoblikovala nepopolnost. Rane, ki jih nosimo, več povedo o nas samih kot vse besede, več kot dejanja, več kot naš obraz.

Zato so tako dragocene in pomembne, ko se jih zavedamo, ko smo jih potem sposobni drugim tudi pokazati. Nekaj zgradijo med nami. Zaradi njih se nas ljudje “razveselijo”, ne, ker bi bili veseli naše nepopolnosti, ampak ker ravno zaradi nje srečajo v drugem nekoga, ki jim je enak. Šele v nepopolnosti smo človek človeku. Zaradi ran in samo zaradi njih smo snov za ljubezen.

Rane, prostor za drugega

“Samo toliko smo sposobni ljubiti, vztrajati, premagovati zlo in bolečino, kolikor smo ranljivi,” (A. Rebula). Dokler se kakor Tomaž delamo popolne, trdne in močne, “nikakor ne bom(o) veroval(i)” (Jn 20,25), vse dotlej smo zaprti pred drugimi in pred samimi sabo, sami, stisnjeni med pritiski ljudi in lastnimi pričakovanji, ki jim ne moremo ustreči.

Zato kot Jezus tudi mi potrebujemo rane. Saj vendar zaradi ran postajamo potrebni ljubezni, zaradi ran potrebujemo drug drugega. V njih je namreč prostor za to, da kdo da “svojo roko in jo položi v mojo stran”, da jo tako napolni. V njih je dokaz, da sami ne zmoremo in da je ravno v tem naše vstajenje, naša velika noč: v prostoru, ki nam ga je življenje podarilo, da ne bi bili sami, da bi se napolnili drug z drugim. Pa čeprav so to rane, boleči, nepopolni prostorčki, ki se jih sramujemo.

Blagor nepopolnim, ker so prostor velike noči!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 14.

Tags:
velika noč
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.