Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 4. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Med ukrajinskimi begunci: “Njihove oči in izrazi na obrazih so povedali največ”

Izdelek-brez-naslova-1.png

Fotografije so last društva Malteška pomoč Slovenije.

Filip Veber - objavljeno 24/04/22

Spreletavala me je misel: "Kaj pa bi ti dal v tisto vrečko, ki jo moraš na hitro spakirati in se zaradi sile odpraviti na pot v novo življenje?"

Pred nekaj tedni so se na pomoč na slovaško-ukrajinsko mejo podali tudi nekateri prostovoljci iz Društva Malteška pomoč Slovenija, ki so en teden dan in noč pomagali prostovoljcem na meji pri sprejemanju beguncev in nudenju osnovne pomoči in asistence.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Društvo Malteška pomoč Slovenija je sodelovalo pod okriljem organizacije Malteser International. Za nas so svojo izkušnjo opisali Robert Ferjan, Franci Bukovnik in Roman Vučajnk.

Kako je prišlo do odločitve, da odidete pomagat na slovaško-ukrajinsko mejo?
Robert: Odločitev za odhod na mejo ni bila težka. Poklical me je prijatelj Franci in vprašal, ali sem pripravljen iti za en teden pomagat na mejo. Na hitro sem razmislil, ali si zaradi obveznosti to lahko privoščim. Odločil sem se v desetih sekundah, saj je bila to priložnost, da lahko nekomu tudi osebno pomagam.

Franci: Odločitev, da odidem na pomoč na slovaško-ukrajinsko mejo, je bila kot klic od znotraj. Kot član Malteške pomoči Slovenija sem imel to možnost, da sem že ob prvi priložnosti lahko od misli in besed prešel k dejanjem. Blaženje stisk ubogih je sicer naš poklic in pravi odgovor na Njegov in njihov klic.

Roman: Društvo Malteška pomoč Slovenija, prostovoljska veja malteškega reda v Sloveniji, je del malteških pomoči Srednje in Vzhodne Evrope, kamor sodi tudi malteška pomoč v Ukrajini in v vseh državah, ki mejijo nanjo. Tako je malteški red takoj ob začetku invazije lahko priskočil k lajšanju stisk beguncev v Ukrajini, kot tudi tistih, ki so se zatekli v druge države.

S slovaškimi sobrati imamo dober odnos še iz leta 2015, ko so nam pomagali v Dobovi. Ko smo dobili sporočilo, da potrebujejo pomoč, smo pripravili načrte ter sestavili ekipo. Na terenu so se nam pridružili tudi prostovoljci malteškega reda iz Velikega priorata Češke in smo tvorili dobro delujočo skupino.

IMG-20220315-WA0001.jpg

Kje točno ste bili in kaj je obsegalo vaše delo?
Robert: Bili smo na mejnem prehodu Vyšnih Nemackih. Tam smo imeli neposreden stik z ljudmi, ki so bežali pred grozotami vojne. Večinoma so bile to ženske in otroci. Pomagali smo jim pri osnovni oskrbi, kot so hrana, pijača, po potrebi oblačila, mogoče kakšna topla beseda, tudi kak objem … in pomoč pri prevozu v notranjost države.

Franci: Bili smo del dopolnitve ekipe kolegov iz Malteške pomoči Slovaške, ki je na terenu tamkajšnjega mejnega prehoda Višne Nemećke pomagala ukrajinskim mamam, otrokom in starostnikom pri blaženju njihovih stisk ob zapuščanju domov in domovine. Nudili smo jim duhovno podporo in tolažbo, jih usmerjali, gostili z zavetjem, toplim napitkom, suhim prigrizkom in pomočjo pri transportu.

Roman: Slovenski prostovoljci smo delovali prav v prvi vrsti ob mejnem prehodu, od koder so dan in noč prihajali begunci, sprva v velikih množicah, nato pa v vse manjših skupinah, saj so oblasti ves čas izboljševale koordinacijo in sistematizirani pristop k reševanju situacije.

Šotori so bili v vrsti, kamor so pristopali begunci. Naša naloga je bila pomagati pri iskanju bivališča ali prevozov, nato pa tudi usklajevati prostovoljne ponudbe posameznikov, ki so ponujali nastanitev ali prevoz.

Na začetku je to omrežje zajemalo le Slovaško, ob prihodu slovenskih prostovoljcev pa se je že razširilo na evropske države. Malteški red je deloval kot infotočka, informacijsko vozlišče in prvi kontakt za reševanje konkretnih poizvedb.

Odzivali smo se tudi na vprašanja raznoraznih medijev in skušali predstaviti situacijo, kot smo jo poznali, ter se srečali s kardinalom Czernyjem, hrvaškim ministrom za notranje zadeve, pred prihodom slovenskih prostovoljcev je lokacijo obiskal slovaški premier, ki je dva dni zatem svetemu očetu prenesel veliko sporočil.

Na prostoru za nami je zraslo majhno mestece šotorov, kjer so Karitas, Rdeči križ in najrazličnejše humanitarne organizacije, vključno z verskimi skupnostmi, skrbele tudi za začasna počivališča, javno kuhinjo, prvo pomoč, skladišče oblačil in pripomočkov. Vzpostavili so organizirane prevoze avtobusov do bližnjega mesta. Ogromna množica beguncev je namreč zahtevala hitre in dobre logistične rešitve.

Je morda kakšen dogodek oz. izkušnja, ki vas je posebej zaznamovala ob tem?
Robert: Dogodkov, ki so se mi vtisnili v spomin, je kar nekaj. To so trenutki, ki se jih ne da opisati na kratko. Ti ljudje so pustili za seboj brate, sestre, može, starše, vse premoženje. Njihove oči in izrazi na obrazih so povedali več, kot lahko povedo besede.

Zame je bila to izkušnja za vse življenje. Tudi zato, ker do takrat še nisem delal v takšnih razmerah. Seveda se bom pa znova odzval, če bo to potrebno. Želim si, da bi se ta nesmiselna vojna čim prej končala in se bo večina lahko čim prej vrnila nazaj v svoje domove.

Franci: Najbolj od vsega so se me dotaknili starostniki in ljudje s posebnimi potrebami, še posebej ti so tisti, v katerih sem prepoznaval nesmisel konfliktov in vojn. Kaj nam je, da mora nekdo zapuščati mater in dom? Ob vseh teh migracijah pa me je spreletavala tudi misel: “Franci, kaj pa bi ti dal v tisto vrečko, ki jo moraš na hitro spakirati in se zaradi sile – norosti nekaterih odpraviti na pot v novo življenje?”

Roman: V teh dvanajsturnih izmenah sem občutil hvaležnost, da sem lahko deloval s tako toplimi in zavzetimi ljudmi, ki so kljub utrujenosti in srečevanju s človeškimi tragedijami tudi na obrazu, ne le v srcu, ohranjali stan služabnika pomoči potrebnih. Drug drugega smo podpirali in bodrili; vodje izmen ter vodja Malteške pomoči Slovaške pa so bili vseskozi z nami.

Posamičnih dogodkov, ki so se mi zapisali v spomin in jih bom verjetno še moral predelati, je bilo veliko.

Od neštetih izmučenih obrazov otrok, ki so morali tako hitro in kruto odrasti ter biti v oporo svojim materam (a so bili v nekaterih gestah tako podobni mojim otrokom), do pogovorov z materami, ki so premagovale pekel notranjih stisk, strahov in negotovosti, da so lahko zbrano iskale rešitve za svoje otroke in zase ter ostajale prisebne v upanju, da se bodo spet videle z očeti, brati, možmi, ki so ostali v Ukrajini.

Tudi trenutne stiske, ko se je telefon pri polnjenju založil in so se njegovi lastnici znova zamajala tla pod nogami, saj je bil ta telefon njena edina zveza z drugimi in so bile v njem vse številke, vsi naslovi, kamor se lahko obrne (telefon smo našli v petih minutah). Vrstila se je stiska za stisko. Na koncu dneva kljub izmučenosti ni bilo vedno lahko zaspati.

Tags:
intervjupomočprostovoljstvoUkrajinavojna
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.