Arianna se je rodila in odraščala v katoliški družini, kjer so veliko molili in hodili k maši. Starši so se radi priporočili Mariji in molili rožni venec.
Ko je postala najstnica, je začela zahajati v družbo, ki je bila oddaljena od Boga, zato so se doma pogosto prepirali zaradi njenega uporništva. Odtujila se je od staršev, saj se je počutila nerazumljeno. Bila je osamljena in čutila je pomanjkanje ljubezni.
Tudi v času študija se je gibala v družbah, ki so bile brezbrižne do vere, zato se je tudi sama vedno bolj oddaljevala od Boga.
Nenavaden glas in vedno več grehov
“Ne spomnim se, kdaj se je začelo, vendar se mi je začelo zdeti, da me je čez dan večkrat spremljal nek glas. Zvenel je kot smeh, šepetal mi je in se smejal, ko sem grešila ali bila v skušnjavi. Moje srce je bilo vedno bolj hladno. Ob trpljenju drugih nisem bila sposobna občutiti žalosti ali bolečine.”
Arianna pripoveduje, da jo je zanimalo le to, da se je imela dobro in da pozabi na bolečino, ki jo je zaradi pomanjkanja ljubezni čutila v srcu.
Hodila je na zabave, se družila s prijatelji, hodila na zmenke, potovala, iskala srečo po svetu, želela si je dobro službo in lepo postavo. Velikokrat se je zatekala v alkohol in druge grehe.
Počutila sem se vedno bolj prazno, hkrati pa nisem imela občutka, da grešim. Izgubila sem žalost in strah pred tem, da bi užalila Boga.
“Me res nihče ne bo nikoli ljubil?”
Pri 23 letih je odšla od doma in se preselila k takratnemu fantu. Po tem je bila še z dvema drugima. “Vsako razmerje je bilo bolj burno in škodljivo. Bila sem prepričana, da me nihče nikoli ne bo ljubil in da sem obsojena na to, da vse življenje trpim zaradi ljudi, ki so me prizadeli in z menoj slabo ravnajo.”
Večkrat si je želela, da bi se njena bolečina končala, in prepričana je, da jo je Božja milost obvarovala pred tem, da ni poskušala narediti samomora.
Iskala je različne načine, da bi odpravila svojo bolečino, izvajala je različne terapije z magneti in čakrami. Ponoči je čutila močen strah, vendar ni vedela, kako škodljive stvari počne. Prebrala je veliko knjig za samopomoč, vendar ni dobila odgovorov na svoja vprašanja. Čutila je, da ji nekaj manjka.
Posvetitev Mariji
Ko je bila stara 30 let, jo je oče povabil, naj se priporoči svetemu Ludviku Grignonu de Montfortu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Privolila je in to storila, da bi osrečila svojega očeta, vendar jo je od tistega trenutka dalje Marija začela varovati na prav poseben način.
Pri 33 letih je zanosila s takratnim partnerjem in se pripravljala na porod, ko je izvedela, da bodo morali narediti carski rez. Po rojstvu hčere se je vrnila domov in kmalu opazila, da jo celo telo močno boli, začela je otekati, imela je povišano telesno temperaturo.
Vrnila se je v bolnišnico, kjer so ji povedali, da se je okužila z nevarno bakterijo, zato bo potrebovala nujno operacijo. Najprej se ni zavedala, kako resna je okužba. Vseeno se je odločila, da po dolgem času prejme zakrament svete spovedi in obhajilo, privolila je tudi v to, da ji duhovnik podeli bolniško maziljenje.
Zdravniki so jo morali zaradi sepse dva dni obdržati v umetni komi. V tem času je imela prav posebno videnje. Zapustila je svoje telo in se odpravila v kraj, ki ga je opisala kot osebni pekel.
“Bilo je grozno. Težko je opisati z besedami, videla sem več prizorov hkrati. Videla sem največje grehe in muke človeštva ter duše, ki trpijo zaradi smrtnega sovražnika. Videla sem stvari, za katere sem vedno mislila, da so najpomembnejše: lepota, bogastvo, moč, spolnost, vendar vse v najslabši obliki. Tudi mene je hudič skušal, obljubljal mi je, da mi bo dal vse, kar si želim, če ga častim. Ta boj, ki se mi je zdel neskončno dolg, se je končal, ko sem prosila Boga, naj me odpelje s tega kraja.”
Neskončna ljubezen in druga priložnost
Čutila je, da jo mogočna roka dviga in pelje stran od mesta grozot. Slišala je glasbo, videla je luč, svetlejšo od sonca. Za hip je dobila priložnost odstreti tančico in začutila je neskončno ljubezen, ki jo je napolnila. Duša je čutila, da je doma. Hkrati je začutila žalost in strah, ker je bila pred Bogom s praznimi rokami, vendar je ni obsodil.
Vrnila se je v svoje telo in se prebudila iz kome. Ni razumela, kaj se ji je zgodilo, vendar si je vse zapisala. Po 28 dneh je zapustila bolnišnico s srcem, polnim ljubezni in miru.
Po tej izkušnji se je odločila, da bo sledila Bogu. Ločila se je od partnerja, ki je preziral Boga, in se skupaj s hčerjo preselila drugam. “Od takrat me je Bog vzel v svoje roke in me začel oblikovati. Osvobodila sem se alkohola in občutka pomanjkanja ljubezni. Ni šlo čez noč, trajalo je tri leta.”
Danes vsak dan moli rožni venec in redno prejema zakramente. Vsak dan se pogovarja z Jezusom in mu zaupa svoje odločitve. Z njim se posvetuje, se mu opraviči, kadar pade, in se nasloni nanj, da lahko znova začne.
“Jezusu ni vedno lahko slediti, vsak dan je boj, jaz pa sem grešna. Ko padem, zaupam, da me bo dvignil in me ne bo zapustil. Je zahteven, a tudi ljubeč in razumevajoč Oče in živi Bog.”
Danes je njena hči stara skoraj šest let in ljubi Marijo in Boga. Arianna se redno priporoča tudi Mariji in jo prosi za pomoč.
“Vedno znova bomo padli, se spotaknili, a vemo, da se bojujemo na pravi strani, na strani mogočnega Boga. Delajmo zanj, ne odnehajmo, dokler ne pridemo v nebesa!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
