Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 29. septembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Njen vid naj bi znašal zgolj 0,5 odstotka, toda Zala “prebere” tudi po tri knjige na teden

img_1015.jpg

Fotografija je last Zale Hreščak

Urška Kolenc - objavljeno 25/04/22

"Zadovoljna sem, da me vedno več posameznikov dojema kot osebo, ki slučajno ne vidi, ne pa kot nekoga, ki ga slepota definira"

“Super je, da starši otroku pustijo delati napake in preizkušati nove stvari, saj se tako oblikuje zaupanje,” je prepričana Zala Hreščak iz Senožeč. Od rojstva živi s slepoto in velja za pravi fenomen, saj je bila prva slepa oseba, ki je od samega začetka obiskovala običajno šolo in uspešno končala študij anglistike. S tem je tudi drugim osebam s posebnimi potrebami dokazala, da je to izvedljivo. Dejavna je na številnih področjih, od glasbe do jahanja, prav tako zelo rada potuje.

Po teoriji naj bi vaš vid znašal zgolj 0,5 odstotka, vi pa ločite oblike, barve. Kako vam v vašem primeru ta “prednost” pomaga v vsakdanu?     
Edino to poznam in stanja ne morem z ničemer primerjati. Če na primer poznam neko pot, lahko hodim sama in brez bele palice. Tudi obleke iz omare in v trgovini izbiram sama. Še veliko je takih primerov, tako da bi lahko rekla, da je ta prednost gotovo v ogromno pomoč.

Veliko ljudi misli, da so se mi zaradi tega bolj razvila preostala čutila. Vidim res bistveno slabše kot drugi, ne vem pa, ali slišim toliko bolje, da bi lahko rekla, da se mi je zaradi tega sluh izostril.

Nesmiselno se mi zdi obremenjevati se s tem, zakaj ravno jaz, ker ne bo nič drugače, samo slabe volje sem lahko. Nisem še spoznala človeka, pri katerem bi bilo vse popolnoma v redu. Moja stvar je sicer lažje opazna, ni pa nujno, da je najslabša.

Vam je bilo v času šolanja kdaj težko, ker ste se s takšno diagnozo vsa leta šolali v običajni šoli in brez stalnega spremljevalca, ali ste to dojemali kot izziv? Kako so vas sprejemali vrstniki?
Tega nikoli nisem dojemala kot oviro. Svojim staršem sem lahko samo hvaležna, ker so vztrajali, da sem šla lahko v šolo skupaj z videčimi, saj je obstajala tudi možnost, da bi šla v zavod. Vendar jaz tega nisem vedela. Šele z odraščanjem sem se zavedala, da je to pravzaprav nekaj novega in še nihče pred mano ni šel po tej poti. Bili so težki trenutki, to je neizogibno, vendar ko gledam nazaj, ne bi ničesar spremenila. Po mojem mnenju je namreč izredno koristno, da lahko slepa oseba odrašča v videčem okolju.

Imela sem prijateljski krog vrstnikov, ki so bili hkrati moji spremljevalci, tudi če se nihče od nas tega ni zares zavedal. Medsebojno pomoč smo združili z zabavo. Pri igri so se mi delno prilagodili. Bila sem namreč del skupine, tako da je bilo tudi njim samoumevno, da so me vključili. Nikoli ni bilo situacije, kjer kakšne igre ne bi mogli izpeljati zaradi mene. Z njimi sem igrala nogomet in med dvema ognjema, s prilagoditvami, ki smo si jih večinoma izmišljali sami.

Webp.net-resizeimage50-4.jpg

V osnovni šoli nisem imela stalnega odraslega spremljevalca. To vlogo je največkrat opravljala učiteljica Nataša, ki je bila v prvih razredih z mano, če je bilo potrebno, vendar je poskrbela, da s svojo navzočnostjo ni dominirala in zasenčevala moje interakcije z vrstniki. Na višji stopnji mi je pomagala samo še pri urah matematike, še enkrat pa mi je na pomoč priskočila kot spremljevalka pri maturi.

V srednji šoli so pomoč spremljevalca prevzeli sošolci, vendar nisem imela občutka, da so to jemali kot breme, saj sem jim jaz pomagala pri drugih stvareh: angleščini, slovenščini, posojala sem zapiske, ki sem jih tipkala. Vsak od sošolcev je bil en dan ob meni. Prinesli so mi kosilo, kaj prebrali s table, dopolnili kakšen zapisek. S tem so tudi oni spoznali, da nisem tako zelo drugačna in da ne potrebujem veliko. Na splošno smo se zelo lepo dopolnjevali. Pomagali so mi tudi učitelji, vendar sem se morala za vsako stvar potruditi kot vsi.

Opažam, da se pri zdajšnjih prilagoditvah, tako šolskih kot dejavnostnih (igra, šport, medvrstniška komunikacija ipd.), starši precej bolj vključujejo, ker se bojijo, da se otroci sami ne bi znali vključiti. Verjamem, da hočejo otrokom samo najboljše, toda velikokrat se izkaže, da je inkluzivnost skozi otroške in skozi oči odraslih nekaj čisto drugega. Včasih moramo otroke pustiti, da se znajdejo sami, in verjamem, da bomo pozitivno presenečeni.

Zlata varuška

Z veliko hvaležnostjo se Zala spominja svoje varuške, ge. Ane, ki je pomembno vplivala na njeno odraščanje od drugega leta dalje. “Boljšo žensko bi težko našli. Mama me je vozila k njej, preden sem šla v vrtec. Imeli sva pravi vrtec: telovadbo, likovno vzgojo, glasbo, učili sva se pesmice, hodili na sprehode, prepoznavali travniške rastline, se učili italijanščine, njen nečak me je učil nemščine in angleščine, imela je veliko živali. Spoznala me je s slovenskimi filmi, zgodovino, knjižnimi klasikami. Go. Ano sem obiskovala skoraj vsak vikend vse do 19. leta, najprej kot varuško, vendar je z leti postala dobra prijateljica in vzornica.”

Med študijem angleščine ste en semester preživeli v Angliji. Kako ste se sami znašli v novem okolju?
To je bil eden od razlogov, da sem sploh šla na izmenjavo. Hotela sem preveriti, ali sem res tako samostojna, kot mislim, da sem, ali sem v novem okolju sposobna ustvariti čisto novo cono udobja in najti krog ljudi. Najprej je bilo seveda zelo težko, toda s podporo in nasveti staršev in predvsem brata, ki je študiral in dela v tujini, torej je vedel, kaj doživljam, je hitro šlo.

Ugotovila sem sicer, da ne morem preživeti sama, ampak kdo pa lahko? Moti me, ker ljudje, ki me ne poznajo, mislijo, da je vsak moj problem povezan s slepoto. Ni res, problemom se ne more izogniti nihče.

Slepoti navkljub ste tudi ljubiteljica branja knjig in gledanja filmov. Nam orišete, kakšen je recimo pri vas potek branja oz. gledanja filma?
Berem na računalniku s posebnim govornim programom Jaws. To pomeni, da lahko kot vsi drugi poiščem elektronsko ali avdio knjigo in jo preberem s pomočjo omenjenega programa. Večinoma berem v angleščini. Če imam dobro obdobje, preberem tudi po dve, tri knjige na teden.

Pri filmih se zelo redko poslužujem avdiodeskripcije, ker jo je zelo težko nalepiti na video, brez videa pa zame ni film. Pri akcijskih filmih, ko se recimo streljajo povsod in do konca ne veš točno, kdo je preživel, je sicer težko (opažam, da so včasih še videči zmedeni), ampak drugače pa kar gre. Velikokrat gledam s prijatelji, ki načeloma hitro ugotovijo, kaj mi je treba povedati in česa ne. Angleščino tako ali tako razumem, tudi kakšen slovanski jezik še gre, sicer mi pa podnapise preberejo. Se je tudi že zgodilo, da smo imeli filmski večer, na katerem nas je bilo 14, pa ni bilo neke tišine, kjer bi se lahko vsak poglobil v film po svoje. Namesto tega so leteli komentarji in razlage iz 14 smeri. Dogovorili so se tudi, da je vsak prevzel en lik v filmu, ki ni bil v angleščini, in odigral njegovo vlogo, tako da smo se na koncu vsi zabavali.

03-19_Alenfra__DSC2541_manjse-logo.jpg

Bili ste prostovoljka v prevzgojnem zavodu. Česa ste se z gojenci učili drug od drugega?
Dovoljevali smo si biti to, kar smo. Super se mi je zdelo, ker me niso dojemali kot slepo osebo, temveč kot osebo, ki slučajno ne vidi. Niso me definirali z neko pomanjkljivostjo.

Kako po vaših izkušnjah družba danes sprejema ljudi s posebnimi potrebami? Bi se lahko morda pri čem še bolj potrudili?
Predvsem mlajše generacije pristopajo brez pričakovanj, kar je super. Raje odreagirajo na moje obnašanje in potrebe od situacije do situacije, namesto da bi se odločili, da potrebujem pomoč na vsakem koraku, kar je lahko kar malo ponižujoče, npr. po čem sklepaš, da si ne znam zavezati čevljev ali obleči plašča? Po mojih izkušnjah je naslednje dober nasvet za pristop do osebe s posebnimi potrebami: obravnaval jo bom kot normalnega človeka, če bo kaj potrebovala, bo povedala, če pa bo molčala, bo pa to njen problem.

Z veseljem lahko rečem, da me vedno več posameznikov, potem ko me spoznajo, dojema kot osebo, ki slučajno ne vidi, ne pa kot izključno slepo osebo, ki je ne določa nič drugega. Pogovarjam se tudi s slepimi ljudmi iz drugih držav in žal nimajo vsi te sreče.

Položaj lahko izboljšamo le tako, da vsakega dojemamo kot individualno osebo in ne posplošujemo. Veliko jih meni, da bi moral biti nekdo, ki ne vidi, najbolj prijazen do vseh, ker jih potrebuje. Ne, v svojem okolju ima isto pravico biti siten in slabe volje kot drugi.

Ni mi všeč, da se vse meče v en koš, tudi pri iskanju službe. Velikokrat imajo ljudje že vnaprej oblikovano predstavo o slepem človeku ali pa sodijo na podlagi ene izkušnje. Tudi med slepimi je veliko razlik, kot vsi imamo tudi mi svoje osebnosti in obnašanja, so pa tudi nekateri veliko bolj samostojni kot drugi. Dopustite nam pravico, da smo tudi slepi ljudje z individualnimi osebnostmi in sposobnostmi, ki niso enake pri vseh.

Nujno se je zavedati, da do neodvisnega in samostojnega življenja ne moreš priti sam. Sama imam najboljše starše na svetu, ki so od mene zahtevali veliko, ker so vedeli, da to zmorem. So pa tudi verjeli vame in me popolnoma podpirali pri vsem, kar sem poskusila. To je neprecenljivo. Brez njih, brata, prijateljev, učiteljev in profesorjev ne bi bila tu, kjer sem.

DUREZZA DI CUORE, CUORE, MANO;
Preberite še:Blagor nepopolnim
Tags:
bolezen
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.