Mark Wahlberg: “Veliko osebnih in poklicnih uspehov pripisujem svoji veri”

Veliko je navdušenja nad novim filmom Marka Wahlberga z naslovom Oče Stu (Father Stu), ki je v ameriške kinematografe prišel sredi letošnjega velikega tedna. Film temelji na resnični zgodbi duhovnika Stuarta Longa in spremlja njegovo pot od uporniškega ljubiteljskega boksarja prek igralca do izjemno priljubljenega duhovnika.

Film je čustveni poklon človeku, ki ni nikoli ničesar počel polovično in čigar pot do zveličanja ni le navdihujoča, pač pa vsakogar izmed nas opominja, naj odgovorimo "da" Bogu, tudi ko smo v življenju na najnižji točki.

Če je kdajkoli obstajala oseba, ki bi lahko povedala zgodbo očeta Stuja, je to Mark Wahlberg – znani igralec in dejaven katoličan z lastno svojeglavo preteklostjo, ki vključuje številne pretepe in aretacije, nato pa je sčasoma postal najboljša različica samega sebe. Za Aleteio je spregovoril o filmu, v katerega je bil tudi osebno vpleten, tako finančno kot poklicno, saj si želi, da bi bila zgodba očeta Stuja dostopna vsem.

Zakaj je zgodba očeta Stuja po vašem mnenju danes tako pomembna?
Ker se vsi soočamo s tako zahtevnimi in težkimi časi in vse to dogajanje preživljamo skupaj, Stujevo poslanstvo pa je bilo, da bi med seboj povezal vse ljudi in jih približal Kristusu.

Ali vas je njegova zgodba spodbudila, da v svojem življenju razmišljate drugače, in če je tako, na kakšen način?
No, vsekakor sem molil za njegovo priprošnjo, še posebej pri snemanju filma, da bi nam čim bolje uspel, da bi zadostili njegovemu delu in ljudi čim bolj približali njihovi veri. Zame pa pomeni tudi izziv, naj si tudi sam ves čas osebno prizadevam, da bi ljudi približeval Bogu in drug drugemu. Da preprosto spodbujam ljubezen, vključevanje, sprejemanje in podporo ter spodbujam ljudi, naj ne izgubijo upanja in vere.

Deluje torej na veliko različnih načinov. Njegovo sporočilo še naprej odmeva in raste ter dosega vedno več ljudi, obenem pa tudi mene vsak dan izziva, naj rečem: "V redu, kaj boš storil, ko bo filma konec? Zdaj moraš nadaljevati hojo, ne smeš se ustaviti." Glede tega sem zelo navdušen, saj je dosti bolj izpolnjujoče. Saj veste, kako je včasih lahko zahtevno … prav je, da si vzamemo prost dan, prav je, da položimo glavo na blazino in rečemo "Potrebujem odmor" in se nato vrnemo, upam, da močnejši. Gre za to, da bi storili več, da bi bili bolj vključeni, bolj dejavni.

V dveh urah gledalec Stuja spremlja med številnimi vzponi in padci in veliko je smešnih prizorov, ki olajšajo napetost. Na koncu sem bila povsem čustveno izčrpana, toda ostal je občutek nekakšne vznesenosti, ker je zgodba tako zelo neverjetna. Kako vam je uspelo ohraniti to raven energije, da ste lahko nadaljevali? V času snemanja je umrla tudi vaša mama. Kako ste se soočili s tem?
To je ena tistih stvari: ustvarjen sem bil, da to počnem. To je naloga, ki mi je bila zaupana, in potem to zlahka nadaljuješ. Tako sem se med premorom med snemanjem lahko odpravil domov in se poslovil od mame, nato pa sem se moral znova vrniti na njen pogreb. Zagotovo sem črpal iz svojih osebnih izkušenj, ko sem igral vlogo, ki je bila zelo zahtevna, obenem pa me je naprej gnala tudi odgovornost do snemanja filma in vodenja celotne produkcije.

Po ogledu filma sem prišla iz kinodvorane z velikim občutkom olajšanja, v smislu, da lahko vsi delamo napake, vendar je v svetu toliko upanja v opravljanje dobrih del. Kako to vključujete v svoje vsakdanje življenje?
To je tisto, kar me vsak dan žene naprej … da se spustim na roke in kolena in začnem izražati svojo hvaležnost ter prosim za zmožnost, da bi še naprej lahko udejanjal Božjo voljo, da bi počel stvari, ki jih Bog pričakuje od mene, da bi izkoristil darove, ki so mi bili dani, na načine in na področjih, ki jih želi On.

Po vsem tem in po vsakdanjem prebiranju Božje besede ter molitvi se navadno počutim takole: "Uf, danes bom res dobro začel svoj dan." Če mi potem uspe, da se še malce razgibam, se počutim še bolje. In to mi daje pogum, da stopim v kuhinjo ali pa v spalnico, zbudim otroke in upam, da bodo iz postelje vstali z desno nogo.

Zdaj so v zahtevni starosti, kajne? Doma imate najstnike …
Zelo, zelo, tako pravim, in to lahko precej hitro zaduši stvari, odvisno od tega, kako se odzovem ...

Se vam zdi, da je zanje težko, ker, no, navsezadnje smo že slišali, kako je videti vaš vsakdan – ki se zdi povsem nor – ali mislite, da se jim zdi: "Oh, tega pa sami ne bomo nikoli dosegli?"
Včasih se strogo držim svoje vsakdanje rutine, včasih pa tudi ne. Vedno storim to, kar od mene zahteva moja trenutna služba, ne glede na to, ali sem dejansko sredi snemanja filma, kjer skrbim za glavno fotografijo, ali pa v predprodukciji in se pripravljam na film: vsekakor si vedno prizadevam, da bi bil najboljša različica samega sebe. Za karkoli se bodo torej odločili, naj to storijo 110-odstotno. To je vse, kar resnično pričakujem od njih.

Morda bodo želeli stopiti na povsem drugačno pot in to v celoti podpiram, dokler je ta pot pozitivna in produktivna. Zato ne pričakujem od njih, da bodo poskušali preseči vse, kar počnem jaz – čeprav vem, da so moj sin in moje hčerke v določenih pogledih izjemno tekmovalni.

Ste eden od devetih sorojencev in imate štiri otroke. So vaša družinska srečanja kaj podobna norišnici, se vedno zberejo tudi vsi bratranci in sestrične?
Običajno je tako. Moja teta in stric sta ponavadi pripravljala družinska srečanja, zdaj pa se njihovi otroci ter moji bratje in sestra trudijo, da bi ohranili to tradicijo. Žal smo pred kratkim izgubili tako mojega botra kot tudi mojo teto in mamo ter številne druge ljudi ... Težko je, zaradi covida in vseh teh stvari smo bili kar malce raztreščeni. Toda videti, kako se ljudje znova družijo, tudi ob mamini smrti, na pogrebu in vse to … čudovito je bilo videti, koliko družinskih članov imamo in kako lepo je, ko se vsi skupaj zberemo.

Ko se je zdravje očeta Stuja začelo slabšati (zaradi mišične oslabelosti), se je močno zredil. V zelo kratkem času, približno šestih tednih, ste pridobili okoli 15 kilogramov. Ali je to kakorkoli spremenilo vaš odnos do lastne telesne kondicije?
Raje bi ostal fit, da bi se počutil dobro, ne pa da bi bil dobro videti. In toliko se zrediti v tako kratkem času pri mojih letih ni bilo dobro. Vsekakor še vedno čutim posledice tega, morda zdaj ne več toliko, ampak po koncu snemanja sem jih gotovo še čutil.

Opazila sem, da imata z Melom Gibsonom (ki igra vlogo Stujevega očeta) v skupnih filmih pogosto precej napete odnose med očetom in sinom. Ali menite, da vama bo kdaj uspelo zaigrati skupaj, ne da bi se obmetavala z žaljivkami?
Hja, mogoče, ne vem. (smeh) Pri tem filmu je bil Mel Billova (Bill je Stujev oče) prva, druga in tretja izbira za to vlogo. Ampak ja, morda bi lahko igrala brata ali kolega; še veliko drugih stvari bi lahko naredila, ampak precej zabavno naju je videti v akciji.

Če ne bi bili družinski človek, ali bi si lahko kdaj predstavljali, da bi postali duhovnik?
(Globok vdih ...) Veste kaj, ne vem, o tem nikoli nisem zares razmišljal. Mislim, da sem našel svojo pot v načinu življenja, ki ga živim, ki sem ga izbral, in s tem opravljam Božje delo.

Talar vam precej dobro pristoji.
Ooo, hvala. V zadnjih letih sem v pripravah na to vlogo daroval kar nekaj svetih maš.

No, ali ni to pomagalo?!
Vsekakor! Če želite biti v svoji vlogi prepričljivi, se morate z likom poistovetiti. Narediti morate domačo nalogo, uporabiti nekakšen športni pristop, kjer na igrišču storite vse, kar lahko, da ste na dan tekme čim bolj sproščeni.

Zanimivo je bilo videti, da ste se odločili za Rosalind Ross (za pisanje scenarija in režijo filma), ki verjetno ni bila toliko seznanjena s katoliško vero, saj ni bila vzgojena kot katoličanka. Ali menite, da je v zgodbo vnesla nekaj drugačne energije, zaradi katere je ta morda bolj dostopna širšemu občinstvu?
Vsekakor! Rosalind je neverjetna pisateljica … Zelo odločna in trdoživa je, vendar je na zgodbo gledala tudi z vidika, da je začela ceniti fanta s številnimi napakami, ki pa si je prizadeval najti svoj smisel, in zato mislim, da se s to zgodbo, povedano z ženskega vidika, gledalci morda res nekoliko lažje povežejo.

Največji ljudje, ki sem jih kdaj srečal in so sodelovali z mano, me pomagali oblikovati, so bile vse zelo močne ženske. Prva oseba, ki mi je dala službo kot igralcu, je bila ženska, Penny Marshall. Če ne bi bilo nje, danes ne bi bil v tem poslu, na tem položaju. In prva ženska, ki se me je zares dotaknila in me usmerila v smer moje vere, je bila Emily Alves (mati Wahlbergovega prijatelja in telesnega stražarja, Johnnyja Drame, ki mu je pomagala v njegovih dvajsetih, ko je prišel iz zapora).

Moja mama, z vso trdoživostjo in pogumom, ki ju je pokazala, ko je vzgojila devet otrok z vsemi boji in izzivi, s katerimi se je soočala ... Zelo sem blagoslovljen, da sem spoznal toliko odličnih žensk, ki so se dotaknile mojega življenja.

Stu se je zelo potrudil, da bi osvojil svoje dekle, tako da se je celo krstil. Ali ste se morali tudi sami močno potruditi, da ste osvojili svojo ženo?
Tole vam bom povedal: ko sem v molitvi prosil Boga, naj mi da dobro ženo, vem, da jo je v moje življenje pripeljal šele takrat, ko sem bil nanjo pripravljen, ko sem bil v položaju, da si jo zaslužim in da jo bom znal ceniti. Ampak ja, res sem se potrudil ... Spoznal sem jo v New Yorku prek skupnih prijateljev, ko smo bili zunaj, in naslednji dan smo imeli pogovor za medije, podobno kot zdaj, za nek zelo drugačen film, in takoj sem jo želel spet videti, zato sem jo prosil, naj me naslednji dan spremlja. Rekel sem ji, da imam na voljo eno uro, ona pa: "Za kaj?" in sem rekel: "No, zakaj pa ne bi šla v cerkev?" In tako sem jo povabil v stolnico Sv. Patrika.

S tem sem naredil dober prvi vtis. Zatem sem naredil še korak naprej in nekaj korakov nazaj, ampak na tisti točki se je najin odnos nekako začel in to je bilo dobro izhodišče.

Zakaj menite, da ste eden redkih katoliških igralcev, ki je dosegel velik uspeh v Hollywoodu?
Ne vem. Veliko osebnih in poklicnih uspehov pripisujem svoji veri. Ampak ne vem, zakaj bi temu rekel znotraj Hollywooda; svoje vere nikomur ne vsiljujem, obenem pa je ne skrivam. Preprosto živim, obkrožen z veliko ljudmi iz različnih slojev, z različnih življenjskih področij. In menim, da me ocenjujejo po tem, kar vnesem v vsako posamezno vlogo, ki jo igram, v vsak film, ki ga produciram in posnamem, ter po uspehu tega, kar vnesem v vsak projekt, ki se ga lotim.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.