“Naredi me za svetnika!”

Leta 1997 se je Giacomo Pappalardo mudil v Neaplju. Nekega dne, ko je z malce zamude vstopil v bližnjo cerkev, da bi tam maševal, je v prostoru pred vstopom v zakristijo videl starejšega duhovnika.

V roki je imel brevir, oblečen je bil v talar, nosil je okrogla očala, ob sebi pa je imel platneno črno torbo, v kateri je bilo kamenje. Pappalardo je pomislil, da je tam na voljo za spoved in želel se je pri njem spovedati. Duhovnik mu je odgovoril: "Angelček moj, ali ne boš obhajal svete maše?" Nato je še dodal: "Od kod prihajaš?"

Giacomo Pappalardo je ravno v tistem času začel delati na Kongregaciji za zadeve svetnikov in je neznanemu duhovniku to tudi povedal. Nakar je presenečen obstal, ko mu je ta rekel: "Me narediš za svetnika?"

Pappalardo mu je pojasnil, da preden je nekdo razglašen za svetnika, mora umreti in biti v nebesih. Skrivnostni duhovnik pa mu je na to odgovoril: "Saj to je samo podrobnost." (op. p. piccolo dettaglio)

Po koncu maše ga je Pappalardo želel najti. Preostale duhovnike je spraševal, ali vedo, kje je starejši duhovnik z okroglimi očali. Vendar ga na njegovo začudenje nihče ni poznal in nihče ni vedel ničesar.

Ko je čez nekaj tednov znova obiskal Neapelj, je po "naključju" spoznal starejšega gospoda. Ta mu je začel pripovedovati o svojem nekdanjem spovedniku, ki je bil že davno mrtev. Ko mu je pokazal podobico svojega spovednika, ga je Pappalardo prepoznal.

Tisti skrivnostni duhovnik, ki ga je srečal tik pred mašo in govoril z njim, je bil don Dolindo Ruotolo, božji služabnik. Ker ni vedel ničesar o njem, je začel raziskovati. In kaj je odkril?

Dolindo je bil peti od enajstih otrok. Kmalu po rojstvu, natančneje pri 11 mesecih, je že imel težko operacijo na kosteh obeh dlani. Pri petih letih pa so mu odkrili tumor pod ličnico, razširjen tudi na žleze. Prestal je še eno težko operacijo, ki se je k sreči dobro končala.

Njegovo zgodnje otroštvo je bilo polno lepih spominov. Predvsem se spominja, kako je, sloneč na maminih kolenih, govoril, da bo duhovnik, ali pa kako je užival v tišini in ves čas mislil na Boga … Kmalu pa se je začela huda stiska.

Mirno obdobje Dolindovega življenja je minilo. Družina se je znašla v skrajni revščini, poleg tega je bil njegov oče še dodatno varčen, in to do take mere, da otrokom ni priskrbel ne dovolj hrane ne obleke. Ni jim omogočal šolanja in doma so imeli napisan strog urnik, ki so ga morali vsi spoštovati, za vsako napako pa jih je oče močno pretepel.

Zaradi skrajno nečloveških razmer je Dolindo postal pravi mali divjak. Po mestu si je v smeteh iskal hrano, tu in tam je tudi kaj ukradel. Čutenje Boga je izginilo in, kot sam pravi, je bil umsko popolnoma nerazvit. Zaradi tega so se mu vsi posmehovali, ga poniževali in klicali "neumnež".

Prelomni trenutek je bil, ko je prejel zakrament prvega svetega obhajila. Čeprav ga je prejel, ne da bi vedel, da je to Jezus, je milost v njem začela močno delovati. V njem so počasi spet oživela čustva iz otroštva. Začel je vstajati ob štirih ali petih zjutraj in vsak dan odhajal v bližnjo cerkev, kjer je ministriral in prejemal obhajilo.

Ko je bilo njegovi mami vsega dovolj, je skupaj z vsemi otroki dobesedno pobegnila od doma in se namestila pri sorodnikih. Za otroke je poiskala šole in Dolinda, ki je imel takrat 12 let, je skupaj s starejšim bratom vpisala v jezuitsko ustanovo.

Dolindo je bil srečen, ker se je rešil revščine in nasilja. V njem je spet vzklila želja po duhovništvu, vendar je bil zanj to nedosegljiv cilj – v šoli je bil neuspešen. Ni razumel ničesar, ni mogel slediti pouku in ni se mogel ničesar naučiti.

Ko so bili nekega dne vsi učenci zbrani pri molitvi rožnega venca, je med njimi molil tudi Dolindo. Spraševal se je, kako naj postane duhovnik, ko pa je tako umsko omejen in ničesar ne razume. Pred seboj pa je imel Marijino podobico in v trenutku stiske ji je rekel: "O, moja nežna Mama, daj mi pamet, saj vidiš, da sem neumen!"

Podobica se je takoj za tem dvignila, kakor bi jo nosil veter, in se dotaknila njegovega čela. V tistem trenutku je doživel, kot bi se prebudil: misli so bile naenkrat jasne, glava pa popolnoma bistra.

Od tistega trenutka dalje se je lahko učil in študiral, izpolnila se mu je največja želja. Dolindo je res postal duhovnik in še več! Postal je izjemen teolog, ki je veliko pisal, predvsem razlage Božje besede. Ohranil pa je neverjetno skromnost, ponižnost, prijaznost in ljubezen do vseh, posebej do tistih, ki so bili od vere najdlje.

Od Boga je prejel prav posebne darove, ki jih imajo le svetniki. Tudi pater Pij ga je zelo spoštoval in ko so romarji iz Neaplja nekoč prišli k njemu, jim je rekel: "Kaj prihajate k meni, ko pa imate doma dona Dolinda?"

Kljub njegovi veliki in nedvomni svetosti je postopek za njegovo beatifikacijo zelo otežen. Zaradi tega si je Dolindo izbral Pappalarda, ki je zaposlen prav na kongregaciji za zadevo svetnikov, in mu postavil tisto skrivnostno vprašanje: "Me narediš za svetnika?"