Italijansko mesto, ki v filmih igra vlogo starega Jeruzalema

Mesto Matera leži v eni od najmanj razvitih pokrajin v Italiji, Bazilikati, na jugu Apeninskega polotoka. Toda dežela se ponaša z enim najočarljivejših mest v državi: Matera, še vedno razmeroma neznana, je eno najstarejših mest na svetu.

Leta 1964 je razvpiti filmski režiser Pier Paolo Pasolini izbral Matero za prizorišče svojega priznanega črno-belega filma Evangelij po Mateju. Poleg dejstva, da je bila Matera zelo primerna za upodobitev starodavnih Jeruzalema in Palestine, se je režiser odločil, da namesto profesionalnih igralcev najame revne krajevne prebivalce, da bi bolje prikazal Matejev pogled na evangeljsko revščino.

Matera se je začela preoblikovati, ko je italijanska vlada v 70. in 80. letih preteklega stoletja tamkajšnje prebivalce začela seliti iz jamskih bivališč. Razmere so se še bolj spremenile, ko je bila Matera leta 1993 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine.

Desetletje pozneje je ameriški filmski režiser in igralec Mel Gibson sledil Pasolinijevim stopinjam s svojo sodobno priredbo Kristusovega življenja za svojo filmsko uspešnico iz leta 2004 z naslovom Kristusov pasijon.

Naposled, šele leta 2019, se je sloves Matere utrdil po vsem svetu, ko je bilo mesto razglašeno za evropsko prestolnico kulture.

Danes Matera ni več sopomenka za revščino. Z obilico pubov, kavarn in elegantnih hotelov privablja obiskovalce z vsega sveta.

Privlačnost Matere so predvsem območje Sassi in rupestrske cerkve – edinstven skupek starodavnih jamskih cerkva in bivališč. Sassi je območje hiš, cerkva, samostanov in puščavniških bivališč, vklesanih v jame na planoti Murgia, obsežni skalnati planoti tektonskega izvora, ki leži med osrednjo Apulijo in severovzhodno Bazilikato. Opisujejo jih kot "eno najbolj edinstvenih pokrajin v Evropi".

Jame izvirajo iz obdobja paleolitika in so bile naseljene že vsaj 7000 let pred Kristusom. Rupestrske cerkve so bile večinoma zgrajene v 8. stoletju, v uporabi pa so bile do začetka 19. stoletja.

Sprehod po starem delu mesta je osupljivo in nepozabno doživetje, še posebej zaradi teh edinstvenih cerkva.

Območje Sassi je razdeljeno na dva dela: "sodobnejši" zgornji del (stavbe iz baročnega obdobja v 17. stoletju do 20. stoletja) in spodnji del, ki sega navzdol vse do kanjona.

Oba dela povezuje stolnica v Materi. Ta čudovita cerkev, posvečena Devici Mariji in sv. Evstahiju, je bila do leta 1000 del benediktinskega samostanskega kompleksa. Leta 1230, ko je Matera postala nadškofija, so jo preoblikovali v stolnico.

Druge cerkve v zgornjem delu mesta, ki jih ne smete spregledati, so cerkev Sv. Petra in Pavla, cerkev Purgatorio, cerkev Sv. Frančiška in cerkev Sv. Janeza Krstnika.

V osrčju zgornjega okrožja stoji veličasten samostan sv. Avguština, ki velja za italijanski nacionalni spomenik. Cerkev, zgrajena ob koncu 16. stoletja in obnovljena po potresu leta 1734, slovi po osupljivih freskah ter izklesanih in poslikanih oltarjih.

Resnična privlačnost Matere je v spodnjem delu, v zgodovinskem naravnem parku Murgia Materana. Med soteskami, gozdovi in potoki so arheološka jamska bivališča iz obdobja paleolitika. Cerkve so še bolj zanimive.

V Materi je skupno okoli 150 rupestrskih cerkva. Ena najpomembnejših je Cripta del peccato Originale (Kripta izvirnega greha), ki jo domačini imenujejo kar "Sikstinska kapela". Tudi v cerkvi Sv. Barbare so na ogled osupljive freske.

Še dve, ki ju ne smete spregledati, sta Marija Lepih čednosti in Sv. Nikolaj Grški. Ti dve jami sta povezani med seboj in tvorita celoten samostanski kompleks, poln hodnikov, monolitnih stebrov, dvoran in kapelic – vse je v celoti vklesano v goro.

Nazadnje je obvezen še izlet do razgledne ploščadi na drugi strani kanjona, od koder so izjemni razgledi na območje Sassi, obenem pa je to prizorišče križanja v Gibsonovem filmu Kristusov pasijon.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.