Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 17. avgusta |
Aleteia logo
Zanjo
separateurCreated with Sketch.

“Le ko sem v sebi umirjena, sem lahko dobra mama svojim otrokom”

Mojca Klepec

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Urška Kolenc - objavljeno 28/04/22

Ženska ženski – žena, mama in fotografinja hrane Mojca Klepec

Mojca Klepec je žena in mama treh otrok. Prihaja iz Bele krajine, natančneje s kmetije Klepec, na kateri živi in dela več generacij. Med seboj si pomagajo in se dopolnjujejo.

Kljub temu, da jim dela nikoli ne zmanjka, se Mojci zdita pomembna tudi oddih in čas za družino. Napolnjujejo jo recimo sproščena kava z možem, dolg pogovor s prijateljico, izlet z otroki ali hiter jutranji sprehod po gozdu in ob reki. Veseli jo branje knjig, rada se izobražuje, zanima jo psihologija ljudi.

Mojca veliko časa preživi za fotografskim objektivom. S preučevanjem fotografiranja hrane se je začela ukvarjati, ko je želela javnosti predstaviti slastne izdelke njihove domače kmetije. Zanimanje je kmalu preraslo v posel. Fotografiranje hrane je njena strast in veselje in kot fotografinjo jo izpolnjuje set fotografij, s katerimi je iskreno zadovoljna. Teh je gotovo kar nekaj, o čemer priča tudi dejstvo, da je bila njena fotografija družinskega zajtrka pred dvema letoma izbrana med finalisti v prestižnem tekmovanju Pink Lady Food Photographer.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva zame pomeni, da  v miru in z vsemi čuti užijem jutro. Da grem ven na teraso, se naužijem sonca, prečudovitega pogleda do reke Kolpe in petja ptic. Da skupaj z družino pripravimo zajtrk in ga užijemo sproščeno. Pomembno mi je, da si lahko nekaj trenutkov vzamem samo zase, da se povežem s svojim telesom. Včasih svoj mir najdem v plesu, spet drugič v kleti boksam v boksarsko vrečo.

Vsekakor pa mi nekaj samo mojih trenutkov zjutraj pomaga, da sem bolj v sebi in sem potem tudi veliko bolj odprta in na voljo za vse ostale družinske člane.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker se rada počutim dobro v svojem telesu. Moja zunanja urejenost predstavlja mojo notranjo umirjenost. Je na nek način spoštovanje do same sebe, da si vzamem čas zase.

mojca-7595.jpg

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Rekla bi, da to, čemu namenimo svoj čas, ni nujno povezano z obveznostmi, ampak bolj z odločitvami, ki jih sprejemamo. Tisto, kar nam je pomembno, za tisto nekako najdemo tudi čas.

Z možem sva si v mnogih vidikih podobna, predvsem pa nama je najin odnos zelo pomemben. Začela sva kot dobra prijatelja v društvu podeželske mladine, na enem izmed najinih prvih zmenkov pa sem ga povabila na študentski verouk prof. dr. Christiana Gostečnika. Tam sva se začela prvič zares pogovarjati o najinih emocijah, o intimnem doživljanju sveta. Kot bi nama tiste sredine večerne pogovorne ure dale neko orodje, s katerim sva si takoj na začetku postavila zdrave temelje odnosa. Odnosi, najino doživljanje sveta, emocije ter odkrivanje samega sebe tudi prek odnosa z drugim naju izpolnjuje in navdihuje še danes in je tudi neizčrpna tema najinih pogovorov.

Mojca Klepec

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
Materinstvo me je spodbudilo k raziskovanju sebe, svojih emocij. Naučilo me je potrpežljivosti. Naučilo me je tudi, kako ceniti ta trenutek zdaj. In kako najti užitek in zadovoljstvo v igri s sinovoma, ko skupaj namišljeno žanjemo njivo pšenice ali pa izdelujemo najbolj veličasten grad. Naučilo me je veliko o tem, kdo sem jaz in kaj želim predati svojim otrokom. Naučilo me je tudi, da se vedno zdi kaj bolj pomembnega kot igra z otroki, a da je prav ta skupni čas tisti, ki prinaša največje zadovoljstvo, povezanost, iskrivost in smeh.

Materinstvo me je naučilo tudi, kako pomembno je, da kot mama poskrbim zase, za svoje dobro počutje. Le ko sem v sebi umirjena, sem lahko dobra mama svojim otrokom in svojih frustracij ne stresam na njih.

Materinstvo je tudi zahtevno, zahteva ogromno potrpežljivosti, prinaša odgovornost in zahteva sklepanje kompromisov. Pa vendar je to vloga, za katero sem neskončno hvaležna. Tudi takrat, ko me vsak izmed treh otrok pokliče petkrat v eni minuti, vsak s svojim problemom, vprašanjem ali prošnjo.

Izhajam iz družine, kjer nas je bilo pet otrok, in težko si predstavljam življenje brez živahne družinske dinamike. 

5. Delo na kmetiji nima stalnega urnika. Kako usklajujete ravnotežje med tem, da postorite vse potrebno in da hkrati ne delate cele dneve, ampak si vzamete tudi čas za počitek, dopust?
To ravnotežje med delom in počitkom je za vse, ki imamo svoj posel, zelo težka naloga. Je pa veliko lažja, ker na kmetiji res delamo kot družina, ker sta poleg naju z možem tukaj tudi tast in tašča ter možev brat in sestra. Toliko pridnih rok skupaj postori ogromno, na pomoč pa vedno bolj priskočijo tudi že otroci.

Na kmetiji dela res nikoli ne zmanjka in vedno je še kaj, kar bi bilo dobro narediti danes. A obenem je pomembno tudi to, da si znamo vzeti čas za družino, za kolesarjenje z otroki, za to, da mogoče res samo ležimo na kavču in se pogovarjamo o dnevu ali o tem, kako do nas prek oceana pridejo banane, če je to nekaj, kar trenutno zanima najine otroke.

6. V zadnjem času vse več pozornosti namenjamo lastni pridelavi hrane, za katerim se skriva nemalo truda, časa in znanja. Kaj obdelovanje zemlje in skrb za živali pomeni vam?
Delo na kmetiji Klepec mi prinaša obilo zadovoljstva, obenem pa je tudi izziv in zahteva neprestano izobraževanje, inovativnost in gledanje na svet z odprtimi očmi. S ponosom lahko povem, da na kmetiji izdelujemo nekatere izmed najbolj inovativnih izdelkov v Sloveniji. Da uspemo iz tradicionalnih kultur, kot je npr. ajda ali ječmen, pridelati in predelati izdelke, ki so res nekaj posebnega. Posebnega po tem, da uporabnik lahko pripravi hiter in zdrav obrok iz lokalnih sestavin, ki je povrh še hranljiv in okusen.

Na kmetiji, recimo, ponujamo tsampo v več okusih, ki je narejena iz ječmena, je nadomestek industrijsko pripravljenih kašic in je na mizi v manj kot minuti. Za tsampo smo ravno pred nekaj tedni dobili nagrado za najbolj inovativen izdelek. Podobno nagrado za inovativnost smo prejeli tudi za ajdove hrustavčke, da ne omenjamo kaljenih mok in testenin iz kaljene moke, s katerimi pa sploh orjemo ledino. Gre za moke druge generacije, ki so lažje prebavljive ter boljšega, bolj polnega okusa, telo pa iz njih potegne veliko več hranil.

Z možem sva oba zelo radovedna, spremljava svetovne trende in ob izdatni podpori družine inovativne ideje lažje ugledajo luč sveta. Naša najstrožja komisija so seveda naši otroci, njihova potrditev pomeni, da izdelek lahko ponudimo na trgu. Je pa potem nepopisno lepo prebrati ali slišati zadovoljne stranke, ki se po naše izdelke vračajo, so z njimi zadovoljne in jim olajšajo pripravo zdravih in okusnih obrokov.

7. Vaša velika strast je preizkušanje novih receptov in fotografiranje hrane. Na kaj ste pri tem kot kuharica in fotografinja obenem še posebej pozorni?
Pri fotografiranju hrane je tako, da moraš o končnem videzu hrane razmisliti, še preden vzameš v roke nož, da narežeš čebulo, ali preden odpreš predal, v kateri hraniš moko. Sploh fotografiranje za stranke zahteva veliko načrtovanja, skrb, da je na zalogi dovolj surovin, ter da bo hrana čim bolj sveža prišla pred fotografski aparat.

Tudi ko je hrana videti čudovito, je pred mano še ogromno dela. Od razmisleka o svetlobi, podlagah, na katerih fotografiram, in postavitvi celotne scene. Predvsem pa razmislek o tem, kakšno zgodbo bi rada povedala s fotografijo, kakšna čustva vzbudila v gledalcu. Način, kako gledalca s fotografijo povabim v svoj svet, je vedno tako mističen, čaroben. To vznemirjenje ob ustvarjanju vzdušja, ki je enkrat sveže, lahkotno, pomladno …

Prizori iz kuhinje, kot jih ovekoveči Mojca

Spet drugič pa skušam ustvariti občutek, da je npr. potico ravnokar na mizo postregla babica v majhni temačni hiši. Kakšne bi bile tam vonjave, kakšna bi bila svetloba, na kakšnem krožniku bi bilo postreženo. Vse to gre v razmislek in vse to skuša pokazati fotografija. Ne samo posnetek jedi, ampak to, da gledalec občuti jed z vsemi svojimi čuti, da mu fotografija nekaj pomeni, mu vzbudi hrepenenje, da postane nostalgičen ali pa lačen.  

8. Kako na primer postopate v primeru, ko se vam ponesreči že med pripravo hrane, rok za oddajo fotografij dotičnega fotografsko obeleženega izdelka pa se nezadržno bliža? Kaj vam takrat najbolj pomaga, da ostanete zbrani in mirni?
Mogoče to najlažje ponazorim s pogovorom, ki sva ga imeli s hčerko pred dnevi. Pogovarjali sva se o kobri in drugih kačah. Hčerka me je vprašala, kaj bi jaz naredila, če bi videla, da se mi približuje strupena kača. Odgovorila sem ji, da bi najprej zadihala v trebuh in z nekaj globokimi dihi umirila telo, potem pa bi sprejela nadaljnje odločitve. Pogledala me je nejeverno, v smislu: “Resno, mami, ti bi najprej začela dihati v takšni situaciji?!”

Čeprav je pri ponesrečenem receptu seveda vrsta panike drugačna, pa je vračanje v sebe, trenutek, da zadiham in na situacijo pogledam z bolj razumne perspektive, res način, da odreagiram kar najboljše. Navadno pa vedno obstaja plan B, ki vključuje vse od vključevanja koga od družinskih članov v pripravo hrane, do improvizacije z že narejenimi jedmi, v skrajni sili pa tudi spanje lahko počaka na naslednjo noč.

9. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
To je bil moj tretji porod, ki je bil najbolj nenavaden, adrenalinski in obenem tako poln emocij in hvaležnosti. Nosečnost je bila težavna, izčrpavajoča in predviden datum poroda je bil že kar nekaj dni za mano, zdravniki so me že naročili na porod s carskim rezom. A v življenju res ne gre vse po naših načrtih. Najin tretji otrok se je namreč rodil v avtu, medtem ko sva skušala z možem čim prej priti do porodnišnice.

Še zdaj ne razumem prav točno, kakšne super moči je uporabil mož, da je uspel poleg vsega, kar se je dogajalo z mano, še varno voziti avto. Porod je namreč napredoval tako hitro, da sva se v nekem trenutku ustavila ob poti, mož se je kar naenkrat iz voznika prelevil v porodno babico in v nekaj trenutnih sem v naročju držala najinega sina. To je bil najlepši izmed treh porodov, najbolj intimen, najbolj poln hvaležnosti. Solze sreče in ponosa so tekle po licih, ko sem spoznala, kako veličastno je žensko telo. Kako je moje telo uspelo najti primeren položaj v zavetju avtomobila, medtem ko sva hitela po ovinkasti cesti. Kako sem si želela naraven porod in ga dobila v najbolj nenavadni obliki, a vendar tako veličastni, v tako naravni, prvinski obliki.

Nekaj v meni se je spremenilo za vedno, ko sva izčrpana, a polna adrenalina stisnila k sebi majceno bitje, medtem ko sva čakala na prihod reševalnega vozila.

Še nekaj Mojčinih fotografij hrane:

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Je biti moški najbrž precej dolgočasno. 🙂

Šalo na stran. Biti ženska ali moški, biti človek je precej nora izkušnja. Toliko priložnosti imamo, da izkusimo življenje v vsej veličini. Toliko izkušenj, lekcij, čustev. Živeti življenje v polnosti, izkusiti trenutek z vsemi čuti, okusiti, slišati, videti, otipati življenje je nekaj noro lepega.

Verjamem, da ženske doživljamo svet drugače kot moški. Vsekakor pa je lepo biti ženska v vseh različnih vlogah, ki jih prevzamemo v življenju. Lepo je biti ženska tudi zato, ker je naše telo sposobno neverjetnih transformacij. Je pa lepo biti ženska tudi zato, ker smo drugačne kot moški, a obenem se v svojem načinu čustvovanja, razmišljanja in delovanja tako zelo razlikujemo in obenem dopolnjujemo.

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …

10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Tags:
Ženska ženski
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.