Marko Rozman, radijski voditelj, novinar, mož in oče, dobrodošel v rubriki Moške skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Krmarim v mirnih vodah, pa tudi občasno v divjih in razburkanih. Seveda vse to počnem z mojo drago Ano, brez katere ta družina ne bi bila takšna, kakršna je. Pridejo težki časi, vendar jih je absolutno manj v primerjavi s trenutki, ko se imamo fajn. Hvaležen sem, da smo člani družine zdravi in da sproti uspešno premagujemo izzive.
Kako razvajate svojo ženo?
Odkar imava otroke, je tega razvajanja manj, se pa trudiva, da greva vsaj enkrat na mesec nekam na zmenek ali sama na izlet v hribe.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Neurejenost in lenobo. Predvsem glede lenobe se mi zdi, da si moški tega enostavno ne sme privoščiti. Moški skozi celoten človeški obstoj in tudi v sedanjosti igramo vlogo, ki ne dopušča nikakršnega lenarjenja.
Ste novinar in voditelj na radiu Prvi, pokrivate številne tematike. Pogovori s kakšnimi sogovorniki vam prinašajo največ zadovoljstva, morda tudi osebne rasti?
Najraje se pogovarjam z osebami, ki delujejo v ozadju. Tam je ponavadi več zanimivega od tistega, kar sicer vidimo na piedestalu. Te osebe se sicer zelo nerade izpostavljajo pred javnostjo in dogovarjanje z njimi za sodelovanje predstavlja še dodaten izziv. Seveda so velike preizkušnje tudi pogovori z znanimi osebnostmi, ki imajo odločilno vlogo na določenem področju. Delam v uredništvu, ki pokriva dnevno-aktualno dogajanje. Tako sem tedensko priča oziroma pokrivam izredno različne tematike in sogovornike. Gre za zelo zanimivo delo, ki pa je pogosto tudi zelo stresno.
Trije gostje, ki so na vas pustili najgloblji vtis? In s čim so ga.
Predsednik Uefe Aleksander Čeferin s svojo odločnostjo.
Lovec na tornade Marko Korošec s svojo neustrašnostjo.
Zakonca Lojzka in Janez Merhar s svojo dobrodelnostjo, ki že več desetletij na različne načine pomagata romski skupnosti v okolici Ribnice.
Moške skrivnosti
Če bi lahko v oddajo povabili kogarkoli, za koga od Slovencev ali tujih osebnosti bi se odločili? Še malce utemeljite, prosim.
Najprej sem pomislil na Melanio Trump. V času, ko je bil njen soprog predsednik ZDA, slovenski novinarji niso naredili nobenega intervjuja z njo. To za novinarja predstavlja dodaten izziv.
Na misel mi pride tudi filmski igralec Robert De Niro. Srečal sem ga ob spremljanju filmskega festivala v Sarajevu, ampak da bi kdo imel možnost opraviti intervju z njim, je bilo praktično nemogoče. Predvidevam, da gre za izjemno nepredvidljivega sogovornika. Njegove izjemne filmske stvaritve kar kličejo po intervjuju.
Med lansko jesenjo in letošnjo pomladjo ste službeno dvakrat obiskali Dubaj zaradi tamkajšnje svetovne razstave Expo. Kaj vas je najbolj navdušilo na razstavi in na Arabskem polotoku nasploh? In kdaj ste si po drugi strani dejali: “Uf, to imamo pa pri nas urejeno bistveno bolje”?
Expo sem obiskal na začetku in ob zaprtju, oktobra in konec marca. Sicer sem dogajanje spremljal vseh šest mesecev. Poudariti moram, da je sama svetovna razstava na meni pustila velik vtis. Gre za največji svetovni sejem, kjer so se predstavile skoraj vse države sveta. Veliko se jih je predstavilo v svojih paviljonih, ki so prav za ta mesečni dogodek zgrajeni kot posebne arhitekturne stvaritve.
Med njimi je bil tudi izjemno lep slovenski paviljon. Vstopiš torej v določen paviljon in navidezno obiščeš državo, ki je morda nikoli v življenju ne boš uspel videti. Vsaka država se predstavi na svoj način. Preko naravnih znamenitosti, kulture kot tudi znanstvenih izumov. Expo pa je znan tudi po napovedovanju vsaj bližnje prihodnosti.
Tudi samo mesto Dubaj me je pozitivno presenetilo in naredilo name velik vtis. Mesto, zgrajeno na pesku, s svojim futurističnim videzom obiskovalca ne more pustiti ravnodušnega. Skoraj tisoč stolpnic in nebotičnikov ima to mesto, vključno z največjim na svetu.
Po nekaj dneh bivanja v puščavi obiskovalec kmalu opazi razliko v okusu in kakovosti hrane. Predvsem sadje in zelenjava nista primerljiva s slovenskima.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Nogomet. Čeprav ga nisem treniral profesionalno, mi pomeni zelo veliko. Tedenska rekreacija s soigralci me zelo sprosti. Tudi sicer rad spremljam dogajanje v profesionalnem nogometu. V igri smo igralci enakovredni. Gre za trenutke, ko pozabiš na dnevno rutino in probleme ter se prepustiš žaru borbe. Ko pride dan, da ekipi igrata res dobro igro, si na koncu z veseljem skupaj privoščimo pivo.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?”
… se mi zdi to eden najpomembnejših koščkov v mozaiku življenja, brez katerega enostavno ne bi bil povsem cel.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Iznajdljivosti, potrpežljivosti ter odzivnosti. Posameznik v današnjem času želi vse takoj prineseno na pladnju. Če se to ne zgodi, nastane slaba volja, negativnost, komplikacije, ki lahko vodijo še do večjih težav in kriz. Povsem brez potrebe.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rojstvo obeh sinov. V tistem trenutku je vse ostalo postalo nepomembno in hkrati brezčasno.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Šport in potovanja. V zadnjih dveh letih sem pogrešal koncerte, kjer se predvaja dobra glasba. Ta me pomirja in popelje v različne miselne in mistične svetove.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Da bomo doživeli še veliko zanimivih dogodivščin ter uspešno premagovali izzive.
