Slovenija je dežela z odlično hrano, tako pravijo tujci, ki nas obiščejo. Tudi v Alžiriji je hrana izredno pomemben dejavnik. Hrani tamkajšnji prebivalci namenjajo precejšen del družinskega proračuna. Vrhunski kuharski mojster Karim Merdjadi, ki ga poznamo tudi kot sodnika v oddaji MasterChef Slovenija, je od staršev prejel tako slovenske kot alžirske gene. Nič nenavadnega torej, da je kuhanje njegova velika ljubezen – takoj za ljubljeno ženo in hčerko.
Merdjadi je po šolanju v Franciji delal v Španiji. Štiri leta in pol je bil zaposlen kot osebni kuhar veleposlanika Komisije Evropske unije. Pokrival je vse protokole in uradne večerje.
Karim Merdjadi in njegova hči Nika se lahko pohvalita s slaščičarskim ateljejem, ki deluje že osem let, in butikom v centru Ljubljane (odprt leta 2020).
Glede na to, da se s hčerjo ukvarjata z vrhunskimi slaščicami, bi vas vprašala naslednje: je lahko okusna in kakovostna sladica tudi klasična čokoladna torta ali čisto običajna kremšnita?
Vsaka sladica, ki je kakovostno pripravljena, je lahko okusna.
Katero sladico pa imate vi najraje?
Prisegam na čokoladno torto.
Kaj pravite o slovenskih sladicah? Se lahko kosajo s tujimi?
Vse slovenske sladice se lahko kosajo s tujimi. Vse je odvisno le od kakovosti sestavin in priprave.
Nedavno ste izgubili dvajset kilogramov – o tem so se razpisali številni mediji. Tudi mi ne moremo mimo te teme. Je težko paziti na kilograme, ko pa imate v lasti vrhunsko slaščičarno z okusnimi sladicami?
Sploh mi ni težko, saj se nisem ničemur odrekel. Zmanjšal sem le količine obrokov. Še vedno jem vse.
Vaš oče je Alžirec, mama Slovenka. Kje so se starši spoznali?
Priznam, da ne vem natančno, kje sta se mama in oče spoznala. Najbrž nekje v Kranju, kjer je mama tedaj živela.
Kakšen je bil tipičen družinski jedilnik? Je bil na domačem meniju večkrat pražen krompir ali kuskus?
Na našem jedilniku je bilo vse, od praženega krompirja do kuskusa.
Kdo kuha pri vas doma?
Pri nas doma kuha žena.
Pa imate kaj profesionalne deformacije? Tudi njeno hrano ocenjujete kot v oddaji MasterChef?
Ne, njene hrane ne ocenjujem.
Na dopustu kuhate sami ali raje obiščete restavracije?
Raje obiščem restavracije.
Vaš oče vam je, ko ste bili pred poklicno dilemo, dejal: Lahko ti plačam prestižno kuharsko šolo v Parizu ali si kupim super avto. Avto je ostal v trgovini, vi ste se odločili za Pariz.
Res je.
Vrhunske kuharske šole so v filmih pogosto upodobljene kot zelo stroge, tu nadrejeni ne puščajo prostora za napake, med udeleženci je veliko metanja polen pod noge … Kakšna pa je realnost?
Film je film, resničnost pa je nekaj drugega. Dejansko so te šole prijazne šole, ki so na visokem nivoju. Brez težav lahko potrdim, da tam vse poteka izredno profesionalno.
Imate odraslo hčer Niko, ki je pred nekaj leti odšla na slaščičarsko izobraževanje v Francijo. Ste veliko kuhali z njo, ko je bila še majhna deklica?
Moram povedati, da ne. Doma sem dejansko zelo malo kuhal. To lahko pripišem temu, da se je moj delovnik gibal med sedemdeset in sto urami tedensko.
Več kot očitno je, da ste delaven, vztrajen in ambiciozen človek. Kakšni pa ste bili kot otrok?
Bil sem priden, v najstniških letih malce muhast. Moram pa poudariti, da sem začel delati zelo zgodaj, pri rosnih štirinajstih.
Kaj je bila prva jed, ki ste jo znali pripraviti?
Nisem 100-odstotno prepričan, a če me spomin ne vara, so bili to krompirjevi ocvrtki, ki sem jih spekel z babico.
Opišite kakšen pripetljaj iz časov, ko ste kuhali za veleposlanika.
Od tega je že več kot dvajset let. Na tem delovnem mestu je pomembno, da ti ljudje zaupajo in da to zaupanje tudi ostane. Informacij o tem ne morem deliti z javnostjo. To bi bilo skrajno neprofesionalno.
Popolnoma razumem. Nekaj pa lahko poveste o vaši izkušnji v oddaji MasterChef. Kako vam je všeč delo na televiziji?
To je edinstvena izkušnja. Veliko se naučim o delu, ki ni moj “core business”. Televizija ima svoje zakonitosti. Dokler ne dobiš vpogleda v ta svet, si sploh ne moreš predstavljati, kako to poteka. Naše delo in delo v produkciji imata eno skupno točko, to je, da se dela, dokler delo ni opravljeno. Stvari se ne prelagajo. Vzdušje je primerno delu. Včasih je stresno, včasih napeto, pa tudi sproščeno. Po večini je delo precej zabavno. Če se pri tem delu ne bi zabaval, ga ne bi opravljal.
Pa se dotakniva še vaše največje ljubezni – žene Helene. Poročena sta že 27 let. Čestitke za tako zavidljiva skupna leta! Imate že tako dolg zakonski staž, da je na mestu vprašanje: s kakšnimi napotki bi svojo hčer pospremili v zakon, če oziroma ko se bo zanj odločila?
Kakor si boš postlala, tako boš ležala.
