Nataša Konc Lorenzutti je žena in mama petih otrok, profesionalno pa dramska igralka ter pisateljica in pesnica, ki s svojim izvirnim ustvarjanjem nagovarja otroke, mlade in odrasle. V svoja literarna besedila nevsiljivo vpleta duhovne elemente – nekateri literarni junaki recimo hodijo k maši in molijo, kar je za sodobno slovensko (mladinsko) književnost neobičajno.
Plodovita in pronicljiva avtorica je radoživa in neposredna tudi kot sogovornica. V iskrivem pogovoru odkrito razprostira svojo bogato in razgibano življenjsko zgodbo, svojo resnico izpoveduje jasno in mirno. Do vprašanj vere in Cerkve ima tudi po spreobrnjenju nekoliko samosvojo, konstruktivno kritično držo.
Kakšen je bil v vaši primarni družini sprva odnos do vere?
Vzgojena sem bila v duhu časa: pionirskih priseg, kurirčkove torbice, socialistične mladine, partizanskih mitingov, proslav in koračnic, rasla sem v odsotnosti vzgoje za duhovno razumevanje človekovih ravnanj. Moj oče je bil do religije celo posmehljiv, citiral je Marxa, češ da je vera opij za ljudstvo. Naj mi ne zameri, da sem to povedala, saj mu je danes zato, ker je podlegel puberteti komunizma, neskončno žal in se kar zjoče ob misli na čas, ko je bil tako omejen.
Mama ni bila nikoli posmehljiva, v sebi je ohranila seme otroške vere, ki so jo vanjo položili preprosti, neizobraženi starši. Z mojim očetom sta se poročila v ljubljanski stolnici, stara sta bila 20 let, on sicer ni imel zakramentov, zato je šel v cerkev samo svoji nevesti in njenim staršem na ljubo. Jaz sem njun prvi otrok. Pri dveh letih sem bila krščena, ker je maminim staršem to veliko pomenilo, ampak očeta pri krstu ni bilo. Vse skupaj je bil nekakšen opravek, baje sem kričala, naj me ne špricajo z vodo, moji so to pripovedovali kot izvrstno anekdoto. Mlajša brata sploh nista bila krščena.
Poudariti pa moram: Kljub zadržanosti staršev do tradicionalne religioznosti je bila moja vzgoja duhovna. Oče ni poznal Boga, pa vendar se ni nikoli povsem oddaljil od Njega. Živel je krščanske vrednote: zvestobo ženi, skrb za družino, spoštovanje življenja in sprejemanje smrti, tudi v odnosu do še nerojenega otroka se ni pri nas nikoli postavljalo pod vprašaj, ali gre za človeško bitje ali ne – ali ga imaš pravico uničiti ali ne.
Božje okolje
K maši pa verjetno niste hodili?
Ne. Ničesar nisem vedela o življenju kristjanov, zdeli so se mi precej prismuknjeni. Če sem slišala za Jezusa Kristusa, je bilo to zame isto kot legenda o Kralju Matjažu ali Martinu Krpanu. Za božič sploh nisem vedela, da obstaja. Hecali smo se na račun verouka, predstavljala sem si ga kot čuden krožek, namenjen zaostalim, kmečkim otrokom. Duhovnik pa se mi je sploh zdel smešen, še posebej zato, ker so ga otroci, ko smo šli skupaj iz šole in ga srečali, pozdravljali s “Hvaljen Jezus”. Tistega, kar je on odgovoril, pa niti razumela nisem.
Kljub temu sem živela v globokem stiku z lepoto. Moja mama je bila knjižničarka, imela je izdelan estetski čut, neskončno sem ji hvaležna za knjige, s katerimi sem bila nenehno obdana. Pri nas ni bilo nikoli škoda denarja zanje. Kupovala je tudi grafike in olja. Z očetom sta me vzgajala v ljubezni do jezika, njegove lepote, v ljubezni do glasbe, petja, v negovanju talentov, vzdrževanju kakovostnega branja, poleg vsega tega pa tudi v češčenju narave. Ves čas smo hodili v hribe. Spomnim se, da je mama rekla, ko se je pred nami odprl pogled na visokogorje: “Poglejte, to so zame nebesa.” In pri tem se ji je vedno od ganjenosti zatresel glas. Ali ni v naravnih in človeških stvaritvah, ki so prava lepota, več Božje prisotnosti kot v besedah o Njem?
Vaš odnos do vere je nato bistveno zaznamovala družinska tragedija.
Res je. Ko sem bila stara 19 let in sem se osebnostno znašla v popolni notranji zmedi, na robu obupa zaradi čudnih okoliščin, v katere sem zgrmela zaradi svoje nespameti ali naivnosti, je moj 16-letni brat umrl v prometni nesreči. Bil je mrtev na kraju karambola. Kolesaril je in zbil ga je mlad voznik. Danes vem, da takrat tega sploh nisem v polnosti dojela. Ko se nekaj tako hudega zgodi, te najbrž tvoja duševnost varuje, da lahko preneseš tolikšno grozo. Od šoka si rahlo omrtvičen, ne vem, kako bi to drugače povedala.
Spomnim se, da sem tisto noč po nesreči za nekaj ur oblečena zaspala. Ko sem se zbudila in se zavedela, kaj se je zgodilo, me je usekala tako huda bolečina, da sem samo ječala. Ko sem šla v dnevno sobo in videla, da se mama in oče vso noč nista premaknila od tam, sem pogled nanju komaj prenesla. Nikoli ga ne bom pozabila, to je najhujši prizor, kar sem jih kdaj videla.
Potem pa sem se zavarovala z opravki, skrbjo, ki sem jo vzela nase, da sem vse uredila, saj sta bila onadva popolnoma ohromljena. Tisto, česar takrat nisem pustila do sebe, me je nato ves čas zalezovalo. Težko mi je bilo prihajati domov, hiša je bila mrtva, čeprav sta imela še enega otroka, bratec je bil takrat star šest let. Kako je bil osamljen! Skrbela sta zanj, trudila sta se, veselja pa nista več imela. To se mi je zdelo nekaj najhujšega: da otrok ne zmore več osrečiti staršev, pa če je še tako čudovit. Takrat je v družini vladala smrt.
Potem je vendarle spet zadišalo po življenju.
Mama se je prva začela prebujati. Hotela je smrt osmisliti, najprej z jezo na Boga, kar je bil prvi znak, da vanj verjame. Potem pa naprej, s postopnim odpuščanjem. Šla je na drug konec sveta, za en mesec v Himalajo z neko skupino; čutila je potrebo, da se do konca izčrpa. To je bilo svojevrstno iskanje, prilezla je na sedem tisoč metrov nadmorske višine, pa čeprav je bila slabotna, tudi telesno uničena od trpljenja, ampak je zmogla in je drugačna prišla nazaj. Iskala je v deželah budizma, našla pa doma. Ko se je vrnila, je začela hoditi k šmarnicam.
Spomnim se, da sem jo videla, ko sem prišla iz Ljubljane, kako teče kakor deklica čez cesto v cerkev. Nisem si mogla kaj, da mi ne bi zaigralo srce, tako je bila sveža in mladostna, po drugi strani pa me je skrbelo, da je vera njen opij, kar so me nekoč naučili, in da bo telebnila na trda tla, ko se bo zbudila iz omame in ugotovila, da je bil samo privid. Takrat me še zdaleč ni prepričala. Oče ji je počasi sledil, bratec tudi.
Meni pa je bilo tako vseeno za njihove novotarije, da sem pozabila priti na bratovo prvo sveto obhajilo. Pozabila sem, nisem prišla iz Ljubljane! Verjetno tudi zato ne, ker sem takrat že zelo globoko zabredla v težave. Ko sem se znašla na dnu, pa so mi bili oni trije edini svetilnik. Če sta se mama in oče lahko prerodila z vero v Boga, zakaj ta Bog ne bi obstajal tudi zame? Bila sem vedno bolj prevzeta nad tem, kar se je zgodilo z njima. Začela sem verjeti, da opij ne more trajno ozdraviti človeka. Opij pomaga samo za kratek čas, onadva pa sta se za zmeraj spremenila. Nekaj, kar ni resnično, ne more ustvariti čudeža.
Kako je bilo pa s prejemom drugih zakramentov?
Oče je šel k sveti birmi hkrati s sinom, mojim bratom. Bilo je neverjetno. Postavil se je v vrsto pred škofa skupaj z najstniki. Tega praznika pa nisem zamudila, bila sem zraven in prevzela me je želja, da bi to doživela tudi sama. Eno leto pozneje sem prejela zakrament svete birme z novogoriškimi katehumeni. Takrat sem že živela na Goriškem, delala sem v gledališču. No, ko sta se mama in oče vrnila v življenje, sva ju z bratom spet lahko osrečila, najbolj seveda z rojstvi otrok. Zdaj imata devet vnukov.
Tragično smrt otroka tematizirate v svojem prvem romanu Lica kot češnje. Večina vaših zgodb bolj ali manj posredno zaobjema izkušnje iz vašega življenja.
Samo posredno. Zagotovo ne morem pisati o doživetjih, ki jih ne poznam, in o krajih, ki jih nisem videla. V pisanje ves čas vpletam svoje vtise, spoznanja, tudi sproti; nekaj, kar se zgodi danes, se bo jutri lahko znašlo v zgodbi, le v drugačnih okoliščinah, napol izmišljeno, domišljeno; vsak vzgib, ki me prešine, mi je dragocen pri zbiranju snovi. To niso avtobiografski elementi, sploh ne, so le navdihujoči trenutki, ki jih skozi sebe doživim in jih skozi nekoga drugega povem.
Sicer pa moji liki nikoli nimajo obrazov živih ljudi, nikoli mojega, niti obrazov mojih otrok, povsem drugačni so, vendar v literaturi postanejo resnični. Priznam pa, da moji odraščajoči otroci ne morejo več brati mladinskih del, ki jih pišem. Meja med tistim, kar se nam je res zgodilo, in tem, kar sem si izmislila, se jim zdi preveč zabrisana; še sama je včasih ne prepoznam več.
Tudi tematika zasvojenosti od sodobnih tehnologij, ki jo obravnavate v zadnjem romanu Gremo mi v tri krasne, vam je kot mami in dolgoletni profesorici na novogoriški umetniški gimnaziji blizu. Kakšne izkušnje imate s tem?
Več skrbi kot izkušenj. Opažam spremembe na mladih: topoglavost, neodzivnost, pomanjkanje radovednosti, navdušenja, visokih ciljev, za katere je vredno trdo delati. Saj ne znamo s tem, čas nas prehiteva. Ko si za silo ustvarimo neka pravila in stališča, nas spremembe že povozijo.
Upam samo, da imajo otroci v sebi dovolj notranje moči, da bodo znali ločevati delo od zabave; potrebo od lenobnega poigravanja in požiranja plehkosti. Raje ne bi o tem, kaj vse smo že doživeli zaradi izigravanja s tehnologijami. Na trenutke bi v ihti naredil karkoli, samo da bi te naprave spravil iz hiše, vrgel bi jih skozi okno, prerezal kable, razbil zaslone. Ampak zdaj … ne bi bilo ne šole ne mojega dela, ničesar ne bi bilo brez njih.
Kaj je vam in vaši družini s strani Cerkve v pomoč in spodbudo?
Posamezni odprti, veseli, razumevajoči duhovniki, s katerimi se lahko pogovorim, ki jim res verjamem. Marsikateri bi mi bil pa, če ne bi mimo pogledala, v spotiko. Ampak jaz sem odrasla in vem, da ne hodim v cerkev zaradi župnika, ampak zaradi srečanja z živim Bogom.
Kako pa obdržati otroke? Skavti, recimo – to je nekaj najboljšega in najlepšega, kar ima slovenska Cerkev. Tudi s Škofijsko gimnazijo v Vipavi smo zelo zadovoljni; najbolj cenim to, da se zavzamejo za vsakega, tudi za težavnega dijaka.
Kritični ste do idealiziranega predstavljanja družinskih zgodb v katoliških krogih.
Ja, predstavljanja družin v slogu zapovedanega veselja. “Mi se imamo fajn, smo srečni, poglejte nas, kako smo lepi, nasmejani, in koliko nas je!” Tudi nas je veliko, pa smo včasih nasršeni in zoprni. Midva sva doslej zbežala z vseh duhovnih vaj in seminarjev za zakonce. To nama sploh ne gre. Verjamem, da je večini v redu, dragoceno in v pomoč, nama pa je nelagodno. Ugotovila sva, da imava boljše duhovne vaje, če greva za en dan v hribe in med potjo zmoliva rožni venec za najine otroke in najin zakon.
Edino, kar nama je bilo všeč in sva res globoko doživela, je bilo romanje za zakonce v Medžugorje z duhovnikom Rafkom Klemenčičem, ki je tudi najin spovednik in zame vzor pristnosti, srčnosti, veselega služenja.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.
